SI

Portret ljubljanskega knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja

Portret ljubljanskega knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja
Predmet:Portret ljubljanskega knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja
Avtor:Ernest Pogorelc (1838–1892)
Datacija:Ne pred letom 1875 (?)
Tehnika:Fotografija (vizitni portret)
Dimenzije:93 x 59 mm (fotografija); 103 x 63 mm (nosilni kartonček)
Inv. št.:F-1341
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)

Signatura natisnjena na nosilnem kartončku pod nalepljeno fotografijo: levo sp.: E. POGORELZ; desno sp.: LAIBACH.; na hrbtni strani: Photographie / von / ERNEST POGORELZ / in / LAIBACH.

Opis

Vizitni portret knezoškofa Janeza Zlatousta Pogačarja (1811–1884) je kmalu za fotografom Francescom Benquejem v Trstu posnel tudi njegov stanovski kolega Ernest Pogorelc v Ljubljani. Pogorelc ni bil le prvi ljubljanski, temveč tudi prvi slovenski poklicni fotograf s stalnim ateljejem, leta 1859 vpisan v magistratni obrtni register, hkrati pa eden od soustvarjalcev začetnega obdobja profesionalne ateljejske fotografije v širši Evropi. Kljub mladim letom – ob ustanovitvi ateljeja je imel enaindvajset let – ni v ničemer zaostajal za najbolj naprednimi fotografi iz mondenih prestolnic (fotografija je imela tedaj na Kranjskem kljub svoji mladosti že tradicijo in visok zgled v liku fotografskega izumitelja Janeza Puharja). Po letu 1864 je bil Pogorelc lastnik že drugega fotografskega ateljeja; iz prvega na Dunajski cesti se je preselil na Kolodvorsko ulico. Samozavest, s katero je svoje delo vrednotil kot umetnost, izpričuje napis Photogr. Artist. Anstaltna njegovih izdelkih. Format vizitnega portreta, ki se je na Dunaju pojavil okoli leta 1857, je bilo mogoče nedolgo zatem dobiti tudi v njegovem ateljeju.

Kmalu po sredini 19. stoletja, le dobro desetletje po iznajdbi fotografije, se je manira ateljejskega portretiranja razširila in razcvetela po vsej tedanji monarhiji. Tako so tudi vizitni portreti knezoškofa Pogačarja nastajali v različnih krajih avstrijskega teritorija: v Trstu, Ljubljani, na Dunaju. Vizitni portret, izdelek ljubljanskega profesionalnega fotografa Ernesta Pogorelca, predstavlja cerkvenega dostojanstvenika sedè v bogato izrezljanem naslanjaču ob mizici; s podobnimi rekviziti so bili v drugi polovici 19. stoletja opremljeni fotografski ateljeji povsod po Evropi. Oblečen je v talar s kratko pelerinico (jurisdikcijo), okrog vratu nosi pektorale, na glavi bolj slutimo kakor vidimo škofovsko čepico – solideo. Kakor je bilo takrat v navadi, je tudi ta posnetek toniran v mehkem in toplem sepiaodtenku, ki se približuje barvi inkarnata. Posnetek je razvit na tankem fotografskem papirju, ta pa je skladno s tedanjo prakso prilepljen na kartonsko podlago vizitnega formata.

Vizitni portret najbrž ni nastal pred letom 1875, saj se zdi, da Pogačar že nosi škofovsko čepico – solideo; Janez Zlatoust je bil od leta 1851 kanonik ljubljanskega stolnega kapitlja, od leta 1864 stolni dekan, od 1870 prošt in od 1875 do 1884 škof. Kot stolni kanonik oz. stolni dekan je že nosil prstan, ki je dobro viden tudi na Pogorelčevi fotografiji. Dataciji v Pogačarjevo škofovsko obdobje pa po drugi strani nasprotuje ne le dejstvo, da klerik ne nosi cingula, temveč tudi tip identifikacijskega napisa na hrbtni strani vizitnega portreta. Skromni napis na nosilnem kartončku, kakršne je ljubljanskemu fotografu v njegovem zgodnejšem obdobju tiskal ljubljanski tiskar Jožef Blaznik (prav takšen je podlaga Pogačarjevemu potretu), se je namreč pozneje zelo obogatil in razširil). Čeprav bi na hrbtni strani portretov iz časa Pogačarjevega škofovanja pričakovali razkošnejši tisk, značilen za sedemdeseta leta, pa ni izključeno, da je fotograf tanko fotografijo podložil s kartončkom iz starejše zaloge.

Fotografija je del v usnje vezanega portretnega albuma, ki ga je 15. VI. 1917 nekdanjemu Deželnemu muzeju za Kranjsko – Rudolfinumu – podaril ljubljanski stolni prošt Janez Sajovic.

Ernest Pogorelc je v istem obdobju ljubljanskega knezoškofa Pogačarja fotografiral še enkrat. Portretirančev lik je postavil frontalno pred nevtralno ozadje; jasno razvidno je le doprsje v segmentu ovalne medaljonske forme, ki se nato razblinja proti robovom. Razmeroma slabo ohranjeni primerek portreta hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. 

Za nadaljnje branje

First, Blaženka, V škofovskem ornatu pred fotografskim objektivom. Fotografski portreti ljubljanskih škofov v drugi polovici 19. stoletja / In the Bishop’s Attire in Front of a Camera. Photografhic Portraits of the Bishops of Ljubljana in the Second Half of the Nineteenth Century, v: Predmet kot reprezentanca. Okus, ugled, moč / Objects as Manifestations of Taste, prestige and Power, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 2009 (2010), str. 307–308.
 

 

Prijavite se na e-novice