Reka Ljubljanica je dala ime mestu, pa tudi zaznamovala njegovo podobo in življenje. Vse do izgradnje železnice je predstavljala pomembno prometno povezavo med morjem in celino, zaradi vodnega bogastva pa je bila ves čas tudi odlično lovišče za različne sladkovodne ribe in rake.
Ribiči so sicer živeli na širšem področju Ljubljane in njene okolice, največ pa jih je bilo v Krakovem. To področje Ljubljanice, Ižica, Mali graben in Gradaščica so pripadali komendi nemškega viteškega reda, ta pa je najemala ribiče, ki so zanjo lovili. Nekaterim, posebej zaslužnim, je podelila pravice do ribolova. Sama je določala pravila: kdaj lahko lovijo, kolikšen je lahko ulov, na kakšen način, nadzorovala je mreže in plen.
Ribiči so po reki pluli s štiri do pet metrov dolgimi čolni, ki so jih imenovali škatle. Lovili so s trnki, mrežami, rake pa kar z rokami. Ulov so dali v ribarnico (polter).
Mreže, imenovane lovnice, so sušili kar na Jeku, kar je razvidimo s fotografije, ki jo lahko datiramo med leti 1912, ko je na Gradaščici že bila narejena zasilna zapornica in 1914, ko je bil porušen star šentjakobski most.
Ljubljanica: kulturna dediščina reke, Ljubljana 2009.
Vrhovnik, Ivan, Trnovska župnija v Ljubljani, Ljubljana 1933, str. 73–78.