Jedkana in ročno kolorirana podoba
Ljubljane na manieristično intoniranem poštnem listu je kakor pravljična maketa
srednjeveškega mesta, obkroženega z obzidjem in s strugo Ljubljanice. Strnjene,
na grafičnem listu shematično podane zgradbe pod gradom so kakor hišice iz
kock, reka, bolj podobna obrambnemu jarku, je vzporednica mestnemu obzidju, ki
se vzdolž urbanega tkiva spušča vse do njene gladine. Od Špitalskih mestnih
vrat drži prek rečne struge leseni Špitalski most, na katerem – začuda – ni
kramarskih lop, čeprav so jih tja postavili že leta 1657. To je edina povezava
z nepozidanim levim bregom reke, saj je vedutist (poleg lop) opustil tudi Čevljarski
most. V ospredju pred mestno veduto jezdi postiljon v značilni noši 17.
stoletja in trobi v poštni rog. Jezdec, ki s konjem galopira po levem bregu
Ljubljanice, ima v kompozicijski zgradbi prizora vlogo prostorskega odrivala;
risar je z njim ustvaril globino prostora, medtem ko je urbano tkivo v ozadju
podal povsem ploskovito, ne meneč se za tretjo dimenzijo. Zgornji del
upodobitve zapolnjujeta putta, ki
gledalcu prezentirata grb vojvodine Kranjske.
V stroki se je utrdilo prepričanje,
da je Ygidius van der Heyden prizor vrezal in odtisnil v Valvasorjevem
grafičnem podjetju (bakrorezna delavnica, tiskarna in založba) na gradu
Bogenšperk. Nekoloriran izvod lista, odtis z iste grafične plošče, se je
ohranil tudi v Valvasorjevi zapuščini (Knjižnica Metropolitana, Zagrebška
nadškofija). Iz istega grafičnega podjetja izhaja tudi soroden poštni list
ljubljanskega poštnega urada, ki ga je vrezal eden od polihistorjevih
najbližjih sodelavcev, grafik Mathias Greischer. Njegova ikonografsko domala
identična, kakovostno pa superiorna izvedba močno presega Heydnov rudimentarni
pristop; tudi njegov bakrorez je del Valvasorjeve zapuščine, hranjene v
zagrebški škofijski Knjižnici Metropolitani.
Medtem ko sta oba poštna lista
povezana ikonografsko, pa so nekatere druge ljubljanske vedute iz 17. stoletja
Heydnovi rešitvi sorodne slogovno oz. karakterno – tako denimo prizora na
naslovnicah Kongregacije umirajočega
Kristusa (1630, Arhiv Republike Slovenije) in Knjige dobrotnikov za zidavo kapele sv. Florjana (Nadškofijski
arhiv Ljubljana, 1671). Na vseh je topografska slika Ljubljane fantazijska in
odmaknjena od realnosti. Prelomnica v zgodovini upodabljanja kranjskega
deželnega mesta pa je leto 1681. Takrat je Andreas Trost po Valvasorjevih
predhodnih skicah vrezal t. i. Veliki
prospekt Ljubljane; objavljen je bil v Slavi
Vojvodine Kranjske leta 1689 v Nürnbergu. Valvasor/Trostov natančni in
realistični posnetek mesta je bil temelj za večino sočasnih in poznejših
panoramskih upodobitev Ljubljane, ki – tako kakor vzor – z veliko preciznostjo
sledijo dejanskemu stanju mesta.
Videti je, da Heyden – v nasprotju
z Greischerjem – svoje vedute še ni oprl na Valvasorjev Veliki prospekt. Njegov poenostavljeni in neverodostojni prikaz
mesta namreč komajda upošteva dejanske arhitekturne in urbanistične danosti,
medtem ko se je Greischer očitno že ravnal po velikem vzoru. Heydnova Ljubljana
je površna in posplošena, zrcalo realnega topografskega stanja sta le
konfiguracija terena in struga Ljubljanice. Verjetna mejnika za datacijo sta
leti 1678 in 1681: spodnja meja je leto ustanovitve bogenšperške bakrorezne in
tiskarske delavnice, v kateri je list najbrž nastal, zgornja pa leto izida
Valvasorjevega Velikega prospekta
Ljubljane, ki je spremenil način upodabljanja kranjskega glavnega mesta v
smislu večje natančnosti in verodostojnosti. Nikakor pa list ni
mogel nastati po letu 1691 – takrat je Valvasor svojo grafično zbirko, v kateri
je tudi Heydnova Ljubljana, prodal zagrebškemu škofu Aleksandru Ignaciju
Mikuliću; v Zagrebu se je zbirka (vključno s Heydnovo Ljubljano) neokrnjena
ohranila do danes.
Prizor je podnaslovljen: khay postambt laŭbach [Cesarski poštni urad Ljubljana]. Poštno
dejavnost je v 16. stoletju vzdrževala notranjeavstrijska dvorna komora v
Gradcu, opravljali pa so jo poštni sli, postiljoni. To so bili sprva tekači, od
leta 1579 konjeniki; v Ljubljano so prihajali enkrat tedensko iz Gradca, od
leta 1684 pa so se tej pridružile še poštne relacije iz Ljubljane v Gorico in
Benetke, nekoliko pozneje še v Karlovec, Celovec in Beljak.
Stele, France, Valvasorjeva Ljubljana, v:
Glasnik
Muzejskega društva za Slovenijo, IX, 1928, str. 72, sl. 23;
Korošec, Branko, Ljubljana skozi stoletja. Mesto na
načrtih, projektih in v stvarnosti, Ljubljana 1991, str. 32;
Stopar, Ivan, Ljubljanske vedute, Ljubljana 1996, str.
56–57;
First, Blaženka, Portret neke reke, v: Ljubljanica – kulturna dediščina reke, Ljubljana [Narodni muzej
Slovenije] 2009, kat. št. 174, str. 404–405.