SI

Grafike

Poštni list s postiljonom pred veduto Ljubljane

Naslov dela:Poštni list s postiljonom pred veduto Ljubljane
Avtor:Ygidius van der Heyden
Datacija:1678–1681 (?)
Tehnika:Kolorirana jedkanica
Dimenzije:194 x 269 mm (odtis), 203 x 294 mm (list)
Inv. št.:G-2520
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)

Opis

Jedkana in ročno kolorirana podoba Ljubljane na manieristično intoniranem poštnem listu je kakor pravljična maketa srednjeveškega mesta, obkroženega z obzidjem in s strugo Ljubljanice. Strnjene, na grafičnem listu shematično podane zgradbe pod gradom so kakor hišice iz kock, reka, bolj podobna obrambnemu jarku, je vzporednica mestnemu obzidju, ki se vzdolž urbanega tkiva spušča vse do njene gladine. Od Špitalskih mestnih vrat drži prek rečne struge leseni Špitalski most, na katerem – začuda – ni kramarskih lop, čeprav so jih tja postavili že leta 1657. To je edina povezava z nepozidanim levim bregom reke, saj je vedutist (poleg lop) opustil tudi Čevljarski most. V ospredju pred mestno veduto jezdi postiljon v značilni noši 17. stoletja in trobi v poštni rog. Jezdec, ki s konjem galopira po levem bregu Ljubljanice, ima v kompozicijski zgradbi prizora vlogo prostorskega odrivala; risar je z njim ustvaril globino prostora, medtem ko je urbano tkivo v ozadju podal povsem ploskovito, ne meneč se za tretjo dimenzijo. Zgornji del upodobitve zapolnjujeta putta, ki gledalcu prezentirata grb vojvodine Kranjske.

V stroki se je utrdilo prepričanje, da je Ygidius van der Heyden prizor vrezal in odtisnil v Valvasorjevem grafičnem podjetju (bakrorezna delavnica, tiskarna in založba) na gradu Bogenšperk. Nekoloriran izvod lista, odtis z iste grafične plošče, se je ohranil tudi v Valvasorjevi zapuščini (Knjižnica Metropolitana, Zagrebška nadškofija). Iz istega grafičnega podjetja izhaja tudi soroden poštni list ljubljanskega poštnega urada, ki ga je vrezal eden od polihistorjevih najbližjih sodelavcev, grafik Mathias Greischer. Njegova ikonografsko domala identična, kakovostno pa superiorna izvedba močno presega Heydnov rudimentarni pristop; tudi njegov bakrorez je del Valvasorjeve zapuščine, hranjene v zagrebški škofijski Knjižnici Metropolitani.

Medtem ko sta oba poštna lista povezana ikonografsko, pa so nekatere druge ljubljanske vedute iz 17. stoletja Heydnovi rešitvi sorodne slogovno oz. karakterno – tako denimo prizora na naslovnicah Kongregacije umirajočega Kristusa (1630, Arhiv Republike Slovenije) in Knjige dobrotnikov za zidavo kapele sv. Florjana (Nadškofijski arhiv Ljubljana, 1671). Na vseh je topografska slika Ljubljane fantazijska in odmaknjena od realnosti. Prelomnica v zgodovini upodabljanja kranjskega deželnega mesta pa je leto 1681. Takrat je Andreas Trost po Valvasorjevih predhodnih skicah vrezal t. i. Veliki prospekt Ljubljane; objavljen je bil v Slavi Vojvodine Kranjske leta 1689 v Nürnbergu. Valvasor/Trostov natančni in realistični posnetek mesta je bil temelj za večino sočasnih in poznejših panoramskih upodobitev Ljubljane, ki – tako kakor vzor – z veliko preciznostjo sledijo dejanskemu stanju mesta.

Videti je, da Heyden – v nasprotju z Greischerjem – svoje vedute še ni oprl na Valvasorjev Veliki prospekt. Njegov poenostavljeni in neverodostojni prikaz mesta namreč komajda upošteva dejanske arhitekturne in urbanistične danosti, medtem ko se je Greischer očitno že ravnal po velikem vzoru. Heydnova Ljubljana je površna in posplošena, zrcalo realnega topografskega stanja sta le konfiguracija terena in struga Ljubljanice. Verjetna mejnika za datacijo sta leti 1678 in 1681: spodnja meja je leto ustanovitve bogenšperške bakrorezne in tiskarske delavnice, v kateri je list najbrž nastal, zgornja pa leto izida Valvasorjevega Velikega prospekta Ljubljane, ki je spremenil način upodabljanja kranjskega glavnega mesta v smislu večje natančnosti in verodostojnosti. Nikakor pa list ni mogel nastati po letu 1691 – takrat je Valvasor svojo grafično zbirko, v kateri je tudi Heydnova Ljubljana, prodal zagrebškemu škofu Aleksandru Ignaciju Mikuliću; v Zagrebu se je zbirka (vključno s Heydnovo Ljubljano) neokrnjena ohranila do danes.

Prizor je podnaslovljen: khay postambt laŭbach [Cesarski poštni urad Ljubljana]. Poštno dejavnost je v 16. stoletju vzdrževala notranjeavstrijska dvorna komora v Gradcu, opravljali pa so jo poštni sli, postiljoni. To so bili sprva tekači, od leta 1579 konjeniki; v Ljubljano so prihajali enkrat tedensko iz Gradca, od leta 1684 pa so se tej pridružile še poštne relacije iz Ljubljane v Gorico in Benetke, nekoliko pozneje še v Karlovec, Celovec in Beljak.

Za nadaljnje branje

Stele, France, Valvasorjeva Ljubljana, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, IX, 1928, str. 72, sl. 23; 
Korošec, Branko, Ljubljana skozi stoletja. Mesto na načrtih, projektih in v stvarnosti, Ljubljana 1991, str. 32; 
Stopar, Ivan, Ljubljanske vedute, Ljubljana 1996, str. 56–57; 
First, Blaženka, Portret neke reke, v: Ljubljanica – kulturna dediščina reke, Ljubljana [Narodni muzej Slovenije] 2009, kat. št. 174, str. 404–405.
 

 

Prijavite se na e-novice