Grafični list je likovna
vzporednica lavretanskih litanij, tj. posebne oblike molitev in prošenj, ki so
se izvajale tako za potrebe ljudske pobožnosti kakor tudi v liturgični praksi:
v času vigilij, procesij in romanj, ob Marijinih praznikih, ob sprejemih
odličnih romarjev, kot prošnje proti ujmam in epidemijam ipd. Prve litanije kot
serije govorjenih ali petih vzklikov so se pojavile v 12. stoletju na Vzhodu, v
Antiohiji, se od tam razširile v Konstantinopel in nato na Zahod, kjer se je ohranila
grška oblika začetnega vzklika Kyrie eleison. Ta je z odlokom papeža
Gelasia I. (492–496) prešel tudi v mašno obredje. Med različnimi vsebinskimi
tipi so poleg litanij, posvečenih vsem svetnikom, najpogostejše Marijine, t. i.
lavretanske. Te so za celotno katoliško Cerkev sprejele obrazec, ki se je
uporabljal v Loretu; besedilo, ki se je v natančno določenem zaporedju vzklikov
ohranilo do danes, izhaja iz leta 1531.
Litanije so izvajali na različne
načine: živele so v govorni pa v glasbeni obliki (kot glasbena oblika so bile
priljubljene zlasti v obdobjih renesanse in baroka, njihovi avtorji so bili Giovanni
Pierluigi da Palestrina, Orlando di Lasso, Pietro Antonio Bianco idr.), močno
pa so se uveljavile tudi kot likovna dela, predvsem kot serije grafičnih
podobic, zaznamovanih z marijansko ikonografijo.
Pri ikonografskem tipu litanij se
besedilo zaradi večje nazornosti in večjih spominskih učinkov povezuje z likovnimi
prizori. V obdobjih, ko pismenost ni bila splošna ljudska dobrina, so slike
prerasle besedilo. Nastajale so "brezbesedne" litanije – to so bile sličice
brez spremnih pojasnil. Običajno so jih vrezovali v tehnikah lesoreza ali
bakroreza in tiskali bodisi na samostojne lističe bodisi kot obsežnejše serije
sličic na en sam večji list. Miniaturne podobice v velikosti sličic iz pratike
so v ljudski pobožnosti služile tudi kot čudodelni pripomočki zoper stiske,
nesreče in bolezni. V tem so bile sorodne miniaturnim podobicam
svetnikov-zavetnikov, imenovanim Schluckbildchen; pred določeno
boleznijo oz. nadlogo je namreč varoval določen svetnik, čigar sličico je bilo
potrebno pogoltniti; isto »zdravilo« je bilo v rabi tudi pri boleznih v hlevu.
Nekatere sličice Marijinih lavretanskih litanij so
ilustracije ustreznega napisa, druge imajo kot shematična likovna znamenja s
skritimi pomeni emblemski značaj. V skladu z zapovedano in ustaljeno likovno
shemo je od 17. stoletja dalje nastala vrsta skorajda identičnih lavretanskih
litanij, ki združujejo oba tipa. Tak je tudi list anonimnega bakrorezca iz
Narodnega muzeja Slovenije. Gre za eno od dokaj pogostih izvedb, ki so se
ohranile v skoraj enakih dimenzijah, z identičnimi miniaturnimi upodobitvami in
oblikovnimi značilnostmi. To je preprost tip lavretanskih litanij, pri katerem
so prizori upodobljeni na enem listu in opremljeni z latinskimi pojasnili (v
nasprotju s tipologijo vezanih knjižic z več grafičnimi listi in s kompleksnejšo
ikonografsko vsebino). Osrednje mesto zavzema lik Marije iz Loreta (Lavretanske
Matere Božje), podane v nekoliko večjih dimenzijah, okrog nje oz. pod njo pa
so po natančno določeni shemi razvrščeni njeni posamezni simboli. Vrezani so
precej šablonsko, nespretno in rudimentarno, slogovno pa zaznamovani z
zgodnjebaročnimi značilnostmi in v naslonu na ikonografsko specifiko, splošno veljavno
v baročnem sakralnem slikarstvu.
First, Blaženka, Anonimni avtor / Unknown author: Lavretanske litanije / Litany of
Loreto, v: Theatrum vitae et mortis
humanae. Prizorišče človeškega življenja in smrti / The Theatre of Human Life
and Deth. Katalog / Catlogue, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana 2002, str.
41–42.