SI

Grafike

Smrt sv. Frančiška Ksaverija

Naslov dela:Smrt sv. Frančiška Ksaverija
Avtor:Anonimni grafik po sliki Janeza Mihaela Reinwaldta
Datacija:Prva polovica 19. stoletja
Tehnika:Jedkanica in akvatinta
Dimenzije:161 x 114 mm (obrezan list)
Inv. št.:G-2151
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)

Stanje: obrezana margina, desno spodaj poškodovana, na sredini levo rjav madež.
Napis zgoraj v sredini: IHS (s križcem nad črko H); napis pod prizorom: Gnaden = Bild S. Francisci Xave[rii] zu Oberburg in Unter Steijer Mar[k].

Opis

Božjepotna podobica, ena izmed številnih z motivom smrti sv. Frančiška Ksaverija, je grafični posnetek milostne podobe tega španskega svetnika, zavetnika mornarjev in misijonarjev ter priprošnika zoper hudo uro in za srečno smrt. Prizor, ki ga je v grafični medij prenesel neznani bakrorezec, je za podružnično cerkev na Stražah pri Radmirju leta 1715 naslikal škofjeloški, v Ljubljano priseljeni slikar Janez Mihael Reinwaldt. Slika je nastala po naročilu humanistično izobraženega teologa, gornjegrajskega dekana in nabožnega pisca Ahacija Stržinarja (tudi Steržinar, 1676–1714); duhovnik se je leta 1733 odpovedal svoji dotedanji službi župnika v Gornjem Gradu in se v celoti posvetil uvajanju ksaverijanskega kulta na tedanje Straže.

Straška cerkev, precej manjša in skromnejša od današnje, je bila še v začetku 18. stoletja posvečena sv. Barbari. Stržinar pa je leta 1715 pod vplivom jezuitske agitacije za češčenje tega svetnika in z dovoljenjem ljubljanskega škofa tjakaj uvedel božjo pot in čaščenje sv. Frančiška Ksaverija, kar je povzročilo silen razmah in popularnost tega romarskega svetišča. Glas o čudodelni sliki sv. Frančiška Ksaverija je segel vse do najpomembnejših evropskih dvorov (slikar, predhodnik zrele faze slovenskega baroka, je naslikal še dve repliki: leta 1730 po naročilu poljske kraljice Marije Jožefe za dvorno kapelo v Dresdnu in tri leta pozneje za jezuitsko cerkev v Pragi; doma in na tujem so nastajale tudi številne slikane kopije). Odličniki so božjepotno svetišče na Stražah obdarovali z izbornimi darovi, med katerimi izstopajo dragoceni liturgični predmeti iz pariških in dunajskih zlatarskih delavnic ter zbirka mašnih plaščev, daril dunajskega, poljskega, pariškega in neapeljskega dvora. S pomočjo romarskega dohodka so cerkev med letoma 1721 in 1725 povečali (posvečena je bila leta 1728), spremenili patrocinij in jo prenovili z razkošnejšo baročno opremo. Nekdaj revna vaška podružnica je postala eno od pomembnih božjepotnih središč srednje Evrope. Tudi zahvaljujoč grafičnim podobicam, narejenih po Reinwaldtovi sliki, ki so prizor Smrt sv. Frančiška Ksaverija raznesli po vsej Evropi.

Stržinar je ustanovitev božje poti leta 1715 opisal v delu Origo devotionis (1716), njen razmah v prvem desetletju pa v spisu Decas Xaverianae devotionis (1726); sodeloval je najbrž tudi pri rokopisu Annales rev. dominorum sacerdotum curatorum ad s. Franciscum Xav… et alia notata posteritate digna, orisu obdobja od leta 1733 do 1739. Prispeval je pisno gradivo, ki so ga za objavo pripravili drugi: Xaverianische Ehr-und Gnadenburg in Fortsetzung Xav. Ehr- und Gnadenburg. Več zaporednih izdaj v nemškem, latinskem in italijanskem jeziku (v Gradcu, na Dunaju, v Pragi in Trnavi) je pripomoglo k priljubljenosti romarske poti. Nemška izdaja iz leta 1738 ima poleg zgodovinskega opisa romarske poti še molitve in pesmi, ki jih je Stržinar dopolnil z notnim zapisom. Vrsto romarskih pesmi, ki jih priporoča posebej na čast sv. Frančišku Ksaveriju na Stražah, je zapisal tudi v slovenščini: pesmarica z naslovom Catholish Kershanskiga Vuka Peissme, Katére se Per kershánskimo Vuko, Boshyh potyh, per svétimu Missiónu; inu slasti per svétimo Francisco Xaverio Na Strashe Górniga Gradu Fare nucnu poyo… je izšla v Gradcu leta 1729 in vsebuje tudi prvo slovensko peto mašo. Na radmirske pobožnosti se nanaša tudi leta 1730 v Ljubljani izdana knjižica Pejsem od teh velikih odpustikov.

Največjega čaščenja v cerkvi je bila deležna Rainwaldtova milostna podoba Smrt sv. Frančiška Ksaverija, zdaj nameščena v glavnem oltarju. Ob svojem nastanku leta 1715 je sprožila vrsto dogodkov in vzpostavila ugodne okoliščine za razrast svetnikovega kulta na našem ozemlju. Frančišek Ksaverij, španski jezuitski provincial baskovske narodnosti, se je kot papeški legat posvetil misijonskemu delu v Indiji in na Japonskem ter umrl na poti na Kitajsko (1552). V svetniški zbor je bil – tako kakor njegov sobrat oz. redovni ustanovitelj sv. Ignacij Loyola – sprejet leta 1622. Svečanostim ob kanonizaciji so se pridružili tudi ljubljanski jezuiti, ki so med slovesnostjo v ljubljanski jezuitski cerkvi uprizorili epizode iz njunega življenja. Ksaverijanski kult pa se je v naših krajih razživel šele v drugem desetletju 18. stoletja in to prav na temelju jezuitskih in sočasnih Stržinarjevih pobud v Radmirju. Poleg sv. Alojzija je postal sv. Frančišek Ksaverij najbolj čaščen in s tem tudi upodabljan lik med svetimi možmi, pripadniki Družbe Jezusove. Rainwaldtova čudodelna slika, ki je zaslovela po vsej Evropi, je pri tem odigrala odločilno vlogo.
 
Poleg izhodiščne slike, njenih replik in kopij, se je na našem ozemlju ohranila še neskončna vrsta grafičnih odtisov; s svojo številčnostjo in dragocenimi materiali govorijo o moči in pomenu radmirske božje poti oz. o materialnem blagostanju tamkajšnje romarske cerkve. Samo Narodni muzej Slovenije hrani 38 različnih primerkov, od katerih so nekateri tudi kolorirani, nekateri so odtisnjeni na svilo raznih barv in oblik (denimo mitre), nekaj jih je vključenih v lavretanske litanije itd. Na vseh je predstavljen umirajoči svetnik mladostnega obraza, ležeč na razgrnjenem plašču v odprti lopi, obsijan s prameni nebeške svetlobe ter z atributoma – križem in rožnim vencem v sklenjenih rokah. V ozadju je upodobljena cerkvena arhitektura na otočku sredi morja, nad katerim se je razbesnela nevihta – opozorilo na svetnikov čudež pomiritve viharja na poti iz Indije na Japonsko. V spodnjem delu večine straških božjepotnih podobic je predstavljena cerkev sv. Frančiška Ksaverija, na našem primerku pa je ni. Bogat rokokojski okvir izvirnika (tudi večine starejših božjepotnih podobic) je v našem primeru že močno poenostavljen in otrdel, kar skupaj z oblikovanjem mas in s samo grafično tehniko že kaže značilnosti 19. stoletja. Kompozicijsko pa se upodobitev ozira daleč nazaj, k tradiciji 17. stoletja.

Za nadaljnje branje

Za zgodovino ksaverijanskega kulta v Sloveniji in za cerkev sv. Frančiška v Stražah gl.: Vrišer, Sergej/Simoniti, Marjetica, Radmirje, 92. zvezek zbirke vodnikov Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Ljubljana 1979.
 

 

Prijavite se na e-novice