Napis pod prizorom: K. K. Militär – Caserne – K. K. priv. Zucker Raffinerie Czeicke, Dutilh, Tichi & C. / in Laibach. 
Signatura levo sp. pod prizorom: Aufgenommen Franz v. Kurz; desno sp.: Lithog. und verlegt v. G. Paik in Laibach.
List iz Pajkove suite.

Plemeniti vitez Kurz zum Thurn und Goldenstein, v kranjsko deželno prestolnico priseljeni avstrijski slikar in učitelj risanja na Mahrovi trgovski (pozneje na lastni slikarski) šoli, je v mestu ob Ljubljanici preživel dobra tri desetletja in ga v tem času dodobra spoznal. To dokazujejo njegove številne topografske risbe; mnoge so mojstri grafičnih tehnik prenesli v svoj medij in odtisnili zlasti kot litografije. Ena takšnih je skica Šempetrskega predmestja s c. kr. vojšnico na levi strani prizora in Poljanskim oz. Novim nasipom (Neuer Damm) z rafinerijo sladkorja – Cukrarnona desni. Goldensteinovo pripravljalno risbo je litografiral Jurij oz. Georg Pajk, sicer tesarski mojster, a tudi pisec, risar in litograf. Likovno nadarjeni rokodelec, ki je (med drugim) na nedeljski šoli nekdanje obrtne družbe v Ljubljani brezplačno poučeval risanje, ga je izdal v okvirut. i. Pajkove suiteštirih ljubljanskih vedut (poleg Vojašnice in Cukrarne so to še Kongresni trg s Stanovskim gledališčem, Kongresni trg z Uršulinsko cerkvijo in Frančiškanska cerkev). Litograf in založnik jih je po Goldensteinovih predlogah izdal tako v črno-beli kakor v ročno kolorirani izvedbi; eno od predlog za serijo (Kongresni trg s Stanovskim gledališčem) je Pajk pripravil sam.

Veduta predstavlja del Ljubljane, v katerem se srečujeta Šempetrsko in Poljansko predmestje: mogočni stavbni gmoti c. kr. vojašnice in Cukrarne stojita vsaka na svojem bregu Ljubljanice, čeznjo drži leta 1835 postavljeni Šempetrski most. Ta je poleg datuma Goldensteinovega prihoda v Ljubljano (spomladi istega leta) zanesljiva opora za datacijo vedute. Če je torej leto 1835 terminus ante quem non tako za časovno opredelitev risane predloge kakor tudi po njej izdelane Pajkove litografije, pa zgornjo mejo določa napis pod veduto, ki med tremi lastniki rafinerije še navaja ime Dutilh. Podjetnik D. P. Dutilh je septembra 1836 iz zdravstvenih razlogov zapustil svoja poslovna družabnika (to sta bila grosista Anton Czeike in Anton Tichy), zato se je nekdanja delniška družba treh tržaških veletrgovcev in posestnikov poslej imenovala le še Czeicke, Tichy & Comp, kakor navaja tudi podnapis na Goldenstein/Pajkovem prizoru.

Načrt za Cukrarno, tovarniški dejavnosti namenjeno zgradbo v Poljanskem predmestju, je bil pripravljen leta 1828; njegov avtor je najverjetneje tržaški arhitekt Matthäus oz. Matteo Pertsch. Še istega leta je stekla dejavnost, čeprav je bilo mogočno poslopje, najvišje in eno največjih v tedanji Ljubljani, dokončano šele čez nekaj let. Teren za zidavo so pridobili z delnim nasutjem struge v bližini tedanjega Kasarniškega mostu. Do leta 1776 je tam čez reko držala le lesena brv, za katero so skrbeli ljubljanski škofje, tesani Kasarniški most pa je leta 1835 nadomestil ponovno leseni Šempetrski. Postavili so ga zaradi povečanega prometa, ki ga je sprožila prav bližnja sladkorna rafinerija. Na nasprotnem, levem bregu reke stoji poslopje šempetrske vojašnice, naslednice kužnega lazareta iz leta 1543. Poslopje, ki je leta 1715 v svoje okrilje sprejelo mestne reveže, leta 1742 in 1745 pa francoske prizonirje, se je v vojašnico prelevilo leta 1747.

Prelovšek, Damijan, Ljubljanska Cukrarna. Zgodovina stavbe in njena umetnostnozgodovinska ocena, Kronika 1972, 20/1, str. 17–26;
Stopar, Ivan,  Ljubljanske vedute, Ljubljana 1996, str. 116–117;
First, Blaženka,  Portret neke reke. Vedutne upodobitve mesta ob Ljubljanici, v: Ljubljanica. Kulturna dediščina reke, Ljubljana [Narodni muzej Slovenije] 2009, kat. št. 182, str. 414–415.
Za zgodovino ljubljanske Cukrarne gl.: Krmelj, Vesna, Cukrarna, Ljubljana 2016.