Naslov dela:Ljubljana: Frančiškanska cerkev (Župnijska cerkev Marijinega oznanjenja)
Avtor:Georg Pajk po Franzu Seraphu pl. Kurzu zum Thurn und Goldenstein
Datacija:Okrog 1836
Tehnika:Kolorirana litografija
Dimenzije:169 x 235mm (prizor), 232 x 312 mm (list)
Inv. št.:G-2518
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)
Veduta
je del t. i. Pajkove suite, ki obsega štiri izbrane topografske
poglede na Ljubljano (poleg Frančiškanske
cerkve še Cukrarno in
c. kr. kasarno, Kongresni trg s Stanovskim gledališčem inKongresni trg z Uršulinsko cerkvijo).
Serija je izšla tako v črno-beli različici kakor tudi decentno
ročno kolorirana. Pripravljalne risbe zanjo je izdelal avstrijski, v
Ljubljano priseljeni slikar Franz Seraph von Kurz zum Thurn und
Goldensten, v grafični medij pa jih je prenesel Jurij oz. Georg
Pajk. Po tem litografu in založniku, ki je bil sicer ugleden in
visoko usposobljen tesarski mojster, je cikel dobil tudi ime. Pajk je
Goldensteinove pripravljalne risbe litografiral v svojem litografskem
podjetju (za motiv Kongresnega trga s
Stanovskim gledališčem iz te serije pa je
tudi pripravljalno risbo izdelal sam). Če se je še leta 1833
podpisal kot litograf v delavnici c. kr. generalnega kvartirnega
mojstra, pa je imel, kakor pričajo signature na njegovih drugih
upodobitvah, nekaj let pozneje (okoli leta 1836) že lastno založbo
oz. litografsko podjetje.
Goldenstein/Pajkova
upodobitev predstavlja frančiškansko cerkev Marijinega oznanjenja z
obdajajočo jo arhitekturo, ki se zrcali na mirni gladini
Ljubljanice. Kulisa cerkvene fasade in stavbnih nizov levo in desno
od nje je predstavljena z levega brega Ljubljanice izpred
Čevljarskega mosta. Desno od cerkve proti Šempetrskemu predmestju
stoji še leseni Špitalski most, imenovan po mestnem špitalu sv.
Elizabete, postavljenem na desnem bregu Ljubljanice. Most oz. njegov
predhodnik se je pred tem imenoval tudi Stari ali Spodnji (v odnosu
do Zgornjega, danes Čevljarskega, ki stoji ob zgornjem teku
Ljubljanice) in Avguštinski, pozneje Frančiškanski, imenovan po
bližnji cerkvi, ki je sprva pripadala avguštincem, nato
frančiškanom. V času nastanka vedute so bile na njem še lesene
kramarske lope; leta 1842 so most zamenjali s kamnitim in ga
posvetili nadvojvodi Francu Karlu.
Čeprav
so okoli leta 1820 litografijo znali odtisniti tudi že v barvah, pa
barve na dobro desetletje poznejši veduti niso tiskane – list je
ročno koloriran.
Stopar, Ivan, Ljubljanske vedute,
Ljubljana 1996, str. 120–121;
First, Blaženka, Portret neke reke.
Vedutne upodobitve mesta ob Ljubljanici, v: Ljubljanica.
Kulturna dediščina reke, Ljubljana [Narodni
muzej Slovenije] 2009, kat. št. 181, str. 412–413.