SI

Grafike

Ljubljana: Mehiška kasarna in Cukrarna

Naslov dela:Ljubljana: Mehiška kasarna in Cukrarna
Avtor:J. Schutze (?) po V. Weiszu
Datacija:Sredi šestdesetih let 18. stoletja
Tehnika:Litografija
Dimenzije:94 x 169 mm (prizor), 147 x 222 (list)
Inv. št.:G-2825
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)

Napis pod prizorom:Reiseerinnerungen aus Krain von Dr. H. Costa. / Mexicanische Caserne, (vorhin Zuckerraffinerie in Laibach).
Signatura levo sp. na prizoru: I. Schutze[?] lit.; levo sp. pod prizorom: Gez. V. Weisz, M. Cadet.; desno sp. pod prizorom: Lith. Anst. v. J. Blasnik in Laibach.

Opis

Prizor »Mehiške kasarne« ob Ljubljanici (nekdaj rafinerije sladkorja oz. Cukrarne) je odtisnjen v tehniki litografije; list je bil predviden za ilustracijo v ponatisu Costovih Popotnih spominov s Kranjske (Heinrich Costa, Reiseerinnerung aus Krain,1848). Upodobitev je bila zato izvedena v manjšem formatu, prilagojenem formatu te knjige in drugim vedutam v njej. Vendar Popotni spomini v načrtovanem ponatisu nikoli niso izšli. List je s tem izgubil svoje temeljno poslanstvo – velik del naklade je zato ostal neuporabljen in številni identični izvodi so brez nadaljnjih življenjskih zgodb obležali v muzejskih zbirkah.

Stavbni kompleks nekdanje Cukrarne, obnovljene po strašnem požaru leta 1858, je skiciral kadet V. Weisz, na kamnito ploščo pa je risbo prenesel litograf J. Schulze. Drugače kakor štiri vedute iz prve knjižne izdaje, natisnjene v litografskem zavodu Heriberta Lampla v Gradcu, je bil Schulzejev mlajši odtis izdan pri ljubljanskem založniku in tiskarju Jožefu Blazniku na Bregu; poslopje ob Ljubljanici s hišno številko 14, v kateri je bilo od leta 1829 njegovo litografsko podjetje, stoji še danes.

List je nastal sredi šestdesetih let 19. stoletja, ko so se v poslopju Cukrarne – takrat imenovanem tudi Meksikajnarska kasarna – zbirali kranjski prostovoljci za odhod v Mehiko. Nekdanja sladkorna rafinerija se je sredi leta 1864 prelevila v vojašnico za nabornike; kot rekrutna kasarna je delovala od sredine leta 1864 do začetka leta 1865 in nato spet spomladi 1866. Od tam je vojake pot vodila v daljno tujo deželo, kjer naj bi v boju s Juaresovo osvobodilno vojsko podprli tamkajšnjega cesarja Maksimiljana Habsburškega, Ferdinandovega mlajšega brata, ki so ga leta 1864 okronali za mehiškega cesarja. Na ljubljanski železniški postaji se je od druge skupine t. i. meksikarjnarjev maja 1866 poslovil takratni župan Henrik Etbin Costa, sin avtorja knjige potopisnih spominov in najverjetnejšega naročnika litografije.

Prostovoljce, samske moške mlajše od 40 let, so premamile obljube finančnih nadomenstil, s katerimi bi se v »obljubljeni deželi« rešili iz materilnih težav. Razlogi za pot v Mehiko pa so bili tudi drugačni: avanturizem, ljubezenske težave, domači spori idr. Nabor rekrutov je potekal nekaj let zapored, od leta 1864 do leta 1866, a zadnja odprava ni več dosegla svojega cilja. Leta 1867 so se kranjski prostovoljci po spodleteli misiji bolni in razočarani vrnili domov.

Veduta predstavlja stavbo Meksikajnarske kasarnev Poljanskem predmestju; leta 1828 so jo začeli graditi na desnem bregu Ljubljanice kot rafinerijo sladkorja. Po požaru leta 1858 v njej niso obnovili primarne dejavnosti, zato so stavbi nekajkrat spremenili namembnost: bila je vojašnica, tobačna tovarna, končno pa je kot stanovanjska zgradba dajala skromno zavetje najrevnejšim prebivalcem kranjske deželne prestolnice. Med njenimi hladnimi in vlažnimi zidovi so denimo živeli in ustvarjali nekateri glavni predstavniki slovenske moderne; Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov sta tam – mlada – tudi umrla.

Za nadaljnje branje

Valenčič, Vlado, Sladkorna industrija v Ljubljani, Kronika 1957, 3, str. 41;
Prelovšek, Damijan, Ljubljanska Cukrarna. Zgodovina stavbe in njena umetnostnozgodovinska ocena, Kronika 1972, 20/1, str. 24, 25, op. 22;
Stopar, Ivan, Sprehodi po stari Ljubljani, Ljubljana 1992, str.181;
Stopar, Ivan, Ljubljanske vedute, Ljubljana 1996, str. 27;
First, Blaženka, Portret neke reke. Vedutne upodobitve mesta ob Ljubljanici, v:Ljubljanica. Kulturna dediščina reke, Ljubljana [Narodni muzej Slovenije] 2009, kat. št. 189, str. 420–421.
Za zgodovino ljubljanske Cukrarne gl.: Krmelj, Vesna, Cukrarna, Ljubljana 2016

 

 

Prijavite se na e-novice