Naslov dela:Ljubljana: Mehiška kasarna in Cukrarna
Avtor:J. Schutze (?) po V. Weiszu
Datacija:Sredi šestdesetih let 18. stoletja
Tehnika:Litografija
Dimenzije:94 x 169 mm (prizor), 147 x 222 (list)
Inv. št.:G-2825
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)
Napis pod prizorom:Reiseerinnerungen aus Krain von Dr. H. Costa.
/ Mexicanische Caserne, (vorhin Zuckerraffinerie in Laibach).
Signatura levo sp. na
prizoru: I. Schutze[?] lit.;
levo sp. pod prizorom: Gez. V. Weisz, M.
Cadet.; desno sp. pod prizorom: Lith.
Anst. v. J. Blasnik in Laibach.
Prizor
»Mehiške kasarne« ob Ljubljanici (nekdaj rafinerije sladkorja oz.
Cukrarne) je odtisnjen v tehniki litografije; list je bil predviden
za ilustracijo v ponatisu Costovih Popotnih spominov s Kranjske
(Heinrich Costa, Reiseerinnerung aus Krain,1848). Upodobitev je bila zato izvedena v
manjšem formatu, prilagojenem formatu te knjige in drugim vedutam v
njej. Vendar Popotni spomini v načrtovanem ponatisu nikoli niso
izšli. List je s tem izgubil svoje temeljno poslanstvo – velik del
naklade je zato ostal neuporabljen in številni identični izvodi so
brez nadaljnjih življenjskih zgodb obležali v muzejskih zbirkah.
Stavbni
kompleks nekdanje Cukrarne, obnovljene po strašnem požaru leta
1858, je skiciral kadet V. Weisz, na kamnito ploščo pa je risbo
prenesel litograf J. Schulze. Drugače kakor štiri vedute iz prve
knjižne izdaje, natisnjene v litografskem zavodu Heriberta Lampla v
Gradcu, je bil Schulzejev mlajši odtis izdan pri ljubljanskem
založniku in tiskarju Jožefu Blazniku na Bregu; poslopje ob
Ljubljanici s hišno številko 14, v kateri je bilo od leta 1829
njegovo litografsko podjetje, stoji še danes.
List je
nastal sredi šestdesetih let 19. stoletja, ko so se v poslopju
Cukrarne – takrat imenovanem tudi Meksikajnarska
kasarna – zbirali kranjski prostovoljci za
odhod v Mehiko. Nekdanja sladkorna rafinerija se je sredi leta 1864
prelevila v vojašnico za nabornike; kot rekrutna kasarna je delovala
od sredine leta 1864 do začetka leta 1865 in nato spet spomladi
1866. Od tam je vojake pot vodila v daljno tujo deželo, kjer naj bi
v boju s Juaresovo osvobodilno vojsko podprli tamkajšnjega cesarja
Maksimiljana Habsburškega, Ferdinandovega mlajšega brata, ki so ga
leta 1864 okronali za mehiškega cesarja. Na ljubljanski železniški
postaji se je od druge skupine t. i. meksikarjnarjev maja 1866
poslovil takratni župan Henrik Etbin Costa, sin avtorja knjige
potopisnih spominov in najverjetnejšega naročnika litografije.
Prostovoljce,
samske moške mlajše od 40 let, so premamile obljube finančnih
nadomenstil, s katerimi bi se v »obljubljeni deželi« rešili iz
materilnih težav. Razlogi za pot v Mehiko pa so bili tudi drugačni:
avanturizem, ljubezenske težave, domači spori idr. Nabor rekrutov
je potekal nekaj let zapored, od leta 1864 do leta 1866, a zadnja
odprava ni več dosegla svojega cilja. Leta 1867 so se kranjski
prostovoljci po spodleteli misiji bolni in razočarani vrnili domov.
Veduta
predstavlja stavbo Meksikajnarske kasarnev Poljanskem predmestju; leta 1828 so jo začeli graditi na desnem
bregu Ljubljanice kot rafinerijo sladkorja. Po požaru leta 1858 v
njej niso obnovili primarne dejavnosti, zato so stavbi nekajkrat
spremenili namembnost: bila je vojašnica, tobačna tovarna, končno
pa je kot stanovanjska zgradba dajala skromno zavetje najrevnejšim
prebivalcem kranjske deželne prestolnice. Med njenimi hladnimi in
vlažnimi zidovi so denimo živeli in ustvarjali nekateri glavni
predstavniki slovenske moderne; Dragotin Kette in Josip Murn
Aleksandrov sta tam – mlada – tudi umrla.
Valenčič, Vlado, Sladkorna industrija v Ljubljani, Kronika 1957, 3, str. 41;
Prelovšek, Damijan, Ljubljanska Cukrarna. Zgodovina
stavbe in njena umetnostnozgodovinska ocena, Kronika 1972, 20/1, str. 24, 25, op. 22;
Stopar, Ivan, Sprehodi po stari Ljubljani,
Ljubljana 1992, str.181;
Stopar, Ivan, Ljubljanske
vedute, Ljubljana 1996, str. 27;
First, Blaženka, Portret neke reke. Vedutne upodobitve mesta ob Ljubljanici, v:Ljubljanica. Kulturna dediščina reke,
Ljubljana [Narodni muzej Slovenije] 2009, kat. št. 189, str.
420–421.
Za zgodovino ljubljanske Cukrarne gl.: Krmelj, Vesna, Cukrarna, Ljubljana
2016