Napisa zgoraj sta povzeta po svetem Janezu Damaščanu (čista in brezmadežna gospa) in svetem Efremu (pomočnica v smrtni uri), vnetima častilcem Marije, katerih dela so ravno jezuiti začeli ponovno prevajati in razširjati.

 
Upodobitev je razdeljena na dva dela: na zgornji ali nebeški in spodnji ali zemeljski. V spodnjega je postavljeno drevo spoznanja dobrega in zlega, ki ga simbolizira jablana. Okoli njegovega debla se ovija kača ter pleza proti krošnji, polni jabolk. Pod drevesom sedi okostnjak - Smrt: odložila je lok, tok s puščicami, s katerimi lovi žrtve, koso, s katero jih odtrga življenju in klepsidro, s katero meri odtekanje časa. V rokah drži le mrežo, v katero je ujela Adama  in Evo. V zgornjem delu je upodobljena Sveta trojica. Kazalec desne roke Boga Očeta kaže navzdol proti angelu. Slednji drži v levici ogledalo, v desnici pa peruniko. V ogledalu odseva golo Dete. Leva roka Boga Očeta pa je iztegnjena proti zelo nespretno upodobljeni Mariji. Napis Ave gratia plena..., ki se na žarku spušča k njej: pred nami je angelovo oznanjenje Mariji. 

Čeprav nerodno oblikovana je podobica vsebinsko zelo kompleksno zasnovana, saj je v kompozicijo stkanih in združenih več marijanskih in kristoloških ikonografskih motivov. Smrt, ki je ujela v svoje mreže Adama in Evo, je spustila iz rok vse svoje atribute (koso, lok, puščice, klepsidro).kot da bi izgubila vso svojo moč – samo z mrežo poskuša privezati prva človeka k drevesu spoznanja dobrega in zla. Medtem, ko Adam drži v rokah jabolko, za njim Eva – kot oranta (kar aludira na Marijo) – dviga roke k nebu. 

Medtem, ko je spodnji, zemeljski del, kraj greha, je nad njim nebo, tam pa Marija, ki razširja roke v znamenju sprejemanja svoje usode – postati medij odrešenja. Angel Gabrijel ji prinaša božje sporočilo, ki žari iz ogledala: podoba Deteta napoveduje Kristusovo učlovečenje. Bog Oče je tisti, ki pošilja Svetega Duha v podobi goloba k Mariji, ta pa kaže z levo roko proti Adamu in Evi in prosi zanju usmisljenja. Marija kot druga Eva in priprošnjica, ter Kristus kot drugi Adam in odrešenik prinašata človeštvu  novo upanje. Zato naj se človek v smrtni uri obrača k njej po pomoč. 

Podobica je nastala v potridentinskem času, ko je katoliška cerkev poudarjala pomen Marije na poti človekovega odrešenja, vendar ne kot enakovredne Bogu, temveč kot »dekle gospodove«, kot posrednice…  

Podobica je nastala v znameniti delavnici družine Mannasser (avtor je najverjetneje Daniel Mannasser), ki je v 17. stoletju delovala v Augsburgu. Tam so natisnili veliko podobic tudi za slovenske cerkve in redove.