Razglednica se je rodila iz dopisnice – preprostega kartončka, na
katerega je bilo mogoče zapisati krajše sporočilo in ga preko pošte poslati
naslovniku. S časom so začeli te kartončke krasiti na besedilni strani – sprva
z risbami, ki so jih prenašali na litografsko ploščo in odtisnili, nato s
fotografijo in drugimi tehnikami, ki so omogočale velike naklade. V 19.
stoletju so jih poimenovali dopisnica,oglednica ali dopisnica z razgledom, ker so na prednjih straneh prinašale podobe
krajev in ljudi.
Pred nastankom razglednic so podobe mest vrezovali ali jedkali v
grafične plošče, odtisi pa so pogosto našli svoje mesto v zbirkah zasebnikov –
zbiralcev: nekateri so jih cenili predvsem zaradi likovnih kvalitet, drugi zaradi
motivov, nekaterim so predstavljali spomin na kraje, skozi katere so potovali
... Od konca 19. stoletja in pozneje je v določeni meri prevzela to funkcijo
razglednica: zaradi večje naklade in nižje cene je postala dostopna širšemu
krogu ljudi. Popotniki so jih pisali svojim bližnjim in tako z njimi delili
svojo očaranost nad kraji, skozi katere so potovali. Nekatere razglednice so na
naslovnici prinašale več motivov.
Tudi ta razglednica je neke vrste reklamni prospekt, na katerem so navidez
– brez reda “nametane! upodobitve Bleda in okolice: jezero z otokom, slap
Peričnik, soteska Vintgar, veduta prvega blejskega hotela, ki je bil v
slovenski lasti in je naslednik najstarejše, nekdaj furmanske gostilne na Bledu
– veduta hotela Petran. Nekateri motivi poudarjajo narodno pripadnost oziroma
umeščenost kraja v slovensko kulturno okolje: dekle v kranjski narodni noši,
planika kot simbol gorništva, alpinizma, v katerem so že takrat odlikovali
plezalci iz našega ozemlja – sodili so med najboljše na svetu. Poslana je bila Antoniji
Kadivec, strastni zbirateljici, ki je na svoj dom na Prešernovi 46 v Ljubljani vabila
ljubitelje razglednic, da so si delili skupno navdušenje, si ogledovali zbirke
… Med njimi v glavnem ni bilo zavisti.Včasih
so odhajali na izlete samo zato, da bi kupili razglednico, ki je še
nimajo: , saj so si med seboj pošiljali
kartice tudi zato, da bi dopolnjevali zbirke. Naslovniki pa so jih včasih
ljubeče “okarali”, da poslano “karto z razgledom” kot so jih v začetku 20.
stoletja imenovali, že imajo v svoji zbirki..
Besedilo je napisano kar na prednji strani, saj je bila zadnja v tem
času namenjena zgolj naslovu.