Ljubljanico imenujejo reka sedmerih izvirov, skozi oči slikarjev pa ima vsak izmed njih več obrazov. Ladislav Benesch (Turk, 1973, 110–119; Gröning 1994, 41–42: geslo Benesch, Ladislaus von), častnik, ki ga je pritegnil svet risbe in slikanja, pa tudi naša dežela, v kateri je poleg naravnih in kulturnih lepot našel tudi življenjsko družico, nečakinjo ravnatelja Kranjskega deželnega muzeja Julijo Pauer, je svoj odnos do krajine razvil pod vplivom avstrijskih krajinskih slikarjev, še posebej Edouarda Peithnerja von Lichtenfelsa (1833–1913), za katere je značilen preplet realističnega pristopa in romantičnega razpoloženja. To je razvidno tudi iz Benescheve upodobitve Močilnika, najverjetneje Velikega Močilnika: v prvem planu jezerce, ki je nastalo z zajezitvijo reke, v ozadju ostanki nekdanjega kamnoloma, od koder so pridobivali kamenje za tlakovanje cest, med obema pa žaga, ki je stala na mestu današnje parkirne ploščadi.
V Grafičnem kabinetu hranimo tudi risbo s svinčnikom, ki je – morda do zadnje podrobnosti – nastala v naravi, medtem ko je akvarel nastal v zavetju domačega ateljeja po omenjeni predlogi. Risbo odlikujejo nežen, sončen kolorit, lahkotna, igriva atmosfera in zanimiva kompozicija, osredotočena na leseno stavbo v sredini lista.