Risba Bena Puteanija je dragocena predvsem kot utrinek iz časov regulacije struge Ljubljanice. Dela, ki so se začela že pred 1. svetovno vojno, so se nadaljevala še v tridesetih letih 20. stol. V tem času je reka večkrat presenetila – ravno leta 1933, ko je nastala ta risba, je bila ravno ena izmed hujših poplav na tem področju: ljudje so bežali na strehe in v krošnje dreves, da bi se rešili.

Avtorjeva risba je nastal očitno pred tem dogodkom. Štirje delavci na nosilih prenašajo gradbeni material. Če je prva dva naslikal v dvignjeni, odločni drži, sta zadnja dva zaradi teže bremena sključena. Z živahno, hitro linijo je uspelo avtorju upodobiti težavnost dela, ki so ga nosači opravljali.

Tudi sicer – delo v strugi Ljubljanice ni bilo lahko: ročno kopanje struge, nalaganje v vedra, ki so jih delavci s pomočjo žerjavov praznili v vozičke. Nekateri so bili obuti v gumijaste škornje, drugi so stali kar v navadnih čevljih v luži in blatu, tako da so bili mokri do kolen. Poleg tega so stali tesno drug ob drugem in se med delom včasih skoraj ovirali med seboj. Za vse to pa so bili precej slabo plačani. Časopis Slovenec poroča, da so prejemali za težaško delo samo 4,50 din na uro, kar pospremi s komentarjem: »Na vsak način je ta plača naravnost sramotna in pomeni res izrabljanje brezposelnosti! Ko so regulirali Ljubljanico pred vojno, so prejemali delavci, ki so delali v strugi, enake plače kakor zidarji, kar bi pomenilo danes 6–7 din na uro.« (V blatu na dnu Ljubljanice, Slovenec, 10. 6. 1931, št. 127, str. 4).

Beno Puteani je bil v vojaški službi: kot častnik avstro-ogrske vojske se je bojeval v Severni Italiji. V bitki za Monte Cimone se je še posebej odlikoval s svojim pogumom. Po upokojitvi leta 1920 pa se je posvetil risanju, slikanju, izdelovanju  striženk. Risbo je, vključno z obsežno zbirko njegovih skic in striženk, leta 1967 podarila Narodnemu muzeju Slovenije njegova žena Heda Puteani.