SI

Risbe

Ljubljana: Poljansko predmestje

Naslov dela:Ljubljana: Poljansko predmestje
Avtor:Franz Seraph pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein
Datacija:Ne po letu 1854
Tehnika:Lavirana perorisba s tušem, bela tempera, srebrni svinčnik
Dimenzije:212 x 288 mm
Inv. št.:R-468
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)

Sekundarni napis levo sp. na nosilnem kartonu: Laibach gegen Süden.

Opis

Plemeniti Franz Seraph von Kurz zum Thurn und Goldenstein, avstrijski, v Gradcu izšolani slikar, se je leta 1834 naselil v Ljubljani in v treh desetletjih ustvaril vsestranski likovni poretret tega mesta. Bil je učitelj risanja na Mahrovi trgovski šoli (pozneje na lastni slikarski šoli) in navdušen likovni topograf, ki je popotne skicirke polnil s prizori urbanih in krajinskih zanimivosti tedanje Kranjske. Vedutni opus njegovih risb, hranjenih v Narodnem muzeju Slovenije, je s pomembnim deležem posvečen Ljubljani in reki Ljubljanici kot jedru mestne formacije in njenega pestrega vsakdanjika. Takšen je tudi pogled na Poljansko predmestje, naravnan v nasprotni smeri rečnega toka, ki ga v ozadju zapira Šempetrski most. Njegova lesena konstrukcija je bila postavljena leta 1835 na mestu nekdanjega tesanega Kasarniškega mostu oz. prvotne ozke brvi, za katero so do njene odstranitve leta 1776 skrbeli ljubljanski škofje. Mesto se iz Poljanskega predmestja, nekoč imenovanega tudi Novi nasip (Neuer Damm) razteza proti stari Ljubljani – situacija prizora je ravno nasprotna kakor na Goldensteinovi preliminarni skici za litografijo iz Pajkove suite (1835/1836). 

Na desnem bregu Ljubljanice (leva stran prizora) je tovarniško poslopje rafinerije sladkorja (Cukrarne) in sprehajališče pred njim, na levem, v Šempetrskem predmestju (desna stran prizora) pa zgradba c. kr. vojašnice. Nad mestom v ozadju se vzpenja grič z grajsko utrdbo, kvišku pa se dvigajo tudi zvoniki ljubljanskih cerkva: Pozzove stolnice ter frančiškanske in šempetrske cerkve. Še neregulirana nabrežja Ljubljanice so urejena z drevoredi in sprehajalnimi potmi. Z dvema natovorjenima čolnoma v ospredju je avtor pričaral pristaniško razpoloženje in predstavil rečni promet; ta je zaradi konkurenčne železnice, ki je leta 1849 stekla skozi mesto in do leta 1857 povezala Dunaj s Trstom, začel kmalu po nastanku vedute počasi zamirati.

Risbo je mogoče datirati v zgodnja petdeseta leta 19. stoletja, torej nekaj let pred katastrofalnim požarom leta 1858. Opora za datacijo je poslopje sladkorne rafinerije (Cukrarne), na prizoru že dvignjene za dve nadstropji – zgradbo so povišali v štiridesetih letih. Njeno enajst-osno stavbno telo pa dokazuje, da veduta ni mogla nastati po letu 1854, saj so jo takrat podaljšali za nadaljnjih sedem osi, kar pa na veduti še ni vidno.

Za nadaljnje branje

Prelovšek, Damijan, Ljubljanska Cukrarna. Zgodovina stavbe in njena umetnostnozgodovinska ocena, Kronika 1972, 20/1, str. 21, 22, 25, op. 24;
Stopar, Ivan, Ljubljanske vedute, Ljubljana 1996, str. 144;
First, Blaženka, Portret neke reke. Vedutne upodobitve mesta ob Ljubljanici, v: Ljubljanica. Kulturna dediščina reke, Ljubljana [Narodni muzej Slovenije] 2009, kat. št. 186, str. 418–419.
Za zgodovino ljubljanske Cukrarne gl.: Krmelj, Vesna, Cukrarna, Ljubljana 2016.

 

 

Prijavite se na e-novice