Naslov dela:Ljubljana: Poljansko predmestje
Avtor:Franz Seraph pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein
Datacija:Ne po letu 1854
Tehnika:Lavirana perorisba s tušem, bela tempera, srebrni svinčnik
Dimenzije:212 x 288 mm
Inv. št.:R-468
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)
Plemeniti
Franz Seraph von Kurz zum Thurn und Goldenstein, avstrijski, v Gradcu
izšolani slikar, se je leta 1834 naselil v Ljubljani in v treh
desetletjih ustvaril vsestranski likovni poretret tega mesta. Bil je
učitelj risanja na Mahrovi trgovski šoli (pozneje na lastni
slikarski šoli) in navdušen likovni topograf, ki je popotne
skicirke polnil s prizori urbanih in krajinskih zanimivosti tedanje
Kranjske. Vedutni opus njegovih risb, hranjenih v Narodnem muzeju
Slovenije, je s pomembnim deležem posvečen Ljubljani in reki
Ljubljanici kot jedru mestne formacije in njenega pestrega
vsakdanjika. Takšen je tudi pogled na Poljansko predmestje, naravnan
v nasprotni smeri rečnega toka, ki ga v ozadju zapira Šempetrski
most. Njegova lesena konstrukcija je bila postavljena leta 1835 na
mestu nekdanjega tesanega Kasarniškega mostu oz. prvotne ozke brvi,
za katero so do njene odstranitve leta 1776 skrbeli ljubljanski
škofje. Mesto se iz Poljanskega predmestja, nekoč imenovanega tudi
Novi nasip (Neuer Damm)
razteza proti stari Ljubljani – situacija prizora je ravno
nasprotna kakor na Goldensteinovi preliminarni skici za litografijo
iz Pajkove suite (1835/1836).
Na
desnem bregu Ljubljanice (leva stran prizora) je tovarniško poslopje
rafinerije sladkorja (Cukrarne) in sprehajališče pred njim, na
levem, v Šempetrskem predmestju (desna stran prizora) pa zgradba c.
kr. vojašnice. Nad mestom v ozadju se vzpenja grič z grajsko
utrdbo, kvišku pa se dvigajo tudi zvoniki ljubljanskih cerkva:
Pozzove stolnice ter frančiškanske in šempetrske cerkve. Še
neregulirana nabrežja Ljubljanice so urejena z drevoredi in
sprehajalnimi potmi. Z dvema natovorjenima čolnoma v ospredju je
avtor pričaral pristaniško razpoloženje in predstavil rečni
promet; ta je zaradi konkurenčne železnice, ki je leta 1849 stekla
skozi mesto in do leta 1857 povezala Dunaj s Trstom, začel kmalu po
nastanku vedute počasi zamirati.
Risbo
je mogoče datirati v zgodnja petdeseta leta 19. stoletja, torej
nekaj let pred katastrofalnim požarom leta 1858. Opora za datacijo
je poslopje sladkorne rafinerije (Cukrarne), na prizoru že dvignjene
za dve nadstropji – zgradbo so povišali v štiridesetih letih.
Njeno enajst-osno stavbno telo pa dokazuje, da veduta ni mogla
nastati po letu 1854, saj so jo takrat podaljšali za nadaljnjih
sedem osi, kar pa na veduti še ni vidno.
Prelovšek, Damijan, Ljubljanska Cukrarna. Zgodovina stavbe in njena umetnostnozgodovinska
ocena, Kronika 1972,
20/1, str. 21, 22, 25, op. 24;
Stopar, Ivan, Ljubljanske
vedute, Ljubljana 1996, str. 144;
First, Blaženka, Portret neke reke. Vedutne upodobitve mesta ob Ljubljanici, v: Ljubljanica. Kulturna dediščina reke,
Ljubljana [Narodni muzej Slovenije] 2009, kat. št. 186, str.
418–419.
Za zgodovino ljubljanske Cukrarne gl.: Krmelj, Vesna, Cukrarna, Ljubljana
2016.