Risbe
Ljubljanska Cukrarna v plamenih
Naslov dela:Ljubljanska Cukrarna v plamenih
Avtor:Franz Seraph pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein
Datacija:1858
Tehnika:Gvaš, srebrni svinčnik
Dimenzije:233 x 328 mm (risba); 340 x 437 mm (nosilni karton)
Inv. št.:R-1992
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)
Signatura desno sp.: F.
v. Kurz pinx.
Napis pod prizorom:Laibach. Der Brand der Zuckerraffinerie, im
Jahre 1858.
Opis
Poslopje
Cukrarne oz. rafinerije sladkorja v Poljanskem predmestju Ljubljane
je zrastlo na prodišču reke Ljubljanice. Teren za gradnjo so leta
1828 pripravili tako, da so nasuli del struge – od tod toponim Novi
nasip oz. Neue Damm.
Po treh desetletjih delovanja pa so 25. avgusta 1858 rafinerijo v
največjem razcvetu njene dejavnosti zajeli ognjeni zublji in jo
povsem uničili. V tednu dni so plameni pogoltnili tovarno z vso
opremo in skladišče z veliko zalogo sladkorja; o katastrofi so
poročale Novice 1.
septembra 1858 na strani 279. Raztaljeni sladkor, spremenjen v gost
sirup, se je iz skladišča (to je bila štirietažna zgradba med
tovarniškim in stanovanjskim krilom Cukrarne) v črnih potokih
zlival v Ljubljanico in tudi njene vode obarval v črno.
Goldensteinova upodobitev predstavlja ta strašni požar v noči:
ogenj, ki z močnim sijem razsvetljuje temno nebo in slap sladkornega
sirupa, ki v dveh orjaških curkih teče skozi okni drugega
nadstropja.
Nokturni
prizor slika to poznopoletno nesrečo na desnem bregu Ljubljanice, ki
se kakor v ogledalu zrcali na mirni vodni gladini – z odsevom v
vodi ni podvojen le motiv – dvakrat večja je videti tudi
razsežnost tragedije. Tako kakor zorni kot, ki omogoča
reflektiranje dogodka na gladkem zrcalu reke, je skrajno dramatičen
tudi kolorit, saj goreče poslopje kontrastno izstopa pred temnim
nočnim nebom. Goldenstein je za to ekspresivno upodobitev izbral
intenzivne, temne in kontrastno žareče barve ter jih nanašal v
tehniki gvaša. Gledalcu je predstavil Cukrarno kot poslopje
monumentalnih razsežnosti – gre za arhitekturno stanje tovarne
potem, ko so enajstosno poslopje leta 1854 podaljšali za sedem osi,
za dve nadstropji pa so ga povišali že v štiridesetih letih.
Na
levem bregu Ljubljanice v Šempetrskem predmestju je za drevoredom
vidno pročelje cesarsko kraljeve vojašnice. Bregovi rečne struge
še niso regulirani, čeprav so se s poskusi regulacije bolj ali manj
uspešno ukvarjali razni gradbeni mojstri in arhitekti vsaj že od
16. stoletja; zelo dejavno v tem pogledu je bilo denimo 18. stoletje
z Johannom Georgom Schmidtom, Candidom Zullianijem, Ernstom Wenzlom
Durchlasserjem in Gabrielom Gruberjem.
Goldensteinov Požar Cukrarne je
izjemen dokument svojega časa. Predstavlja konec enega pomembnejših
spomenikov industrijske kulture na nekdanjem Kranjskem. V tovarni se
njena primarna dejavnost ni več obnovila, obnovili pa so poslopje
samo. Vendar pa to ni dragoceno le kot spomenik industrijske
dediščine; s Cukrarno je povezana tudi zgodovina slovenske
književnosti. Kot stanovanjska zgradba je dajala skromno zavetje
najrevnejšemu sloju prebivalcev kranjske deželne prestolnice. Med
njenimi hladnimi in vlažnimi zidovi so živeli in ustvarjali tudi
nekateri glavni predstavniki literarnega obdobja slovenske moderne.
Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov sta tam v skrajno skromnih
in nezdravih okoliščinah – mlada – tudi umrla.
Za nadaljnje branje
Andrejka, Rudolf, Najstarejše ljubljanske industrije, Kronika
slovenskih mest, 1934, 1, str. 58–59;
Valenčič, Vlado, Sladkorna industrija v Ljubljani, Kronika 1957, 3, str. 44;
Prelovšek, Damijan, Ljubljanska Cukrarna. Zgodovina
stavbe in njena umetnostnozgodovinska ocena, Kronika 1972, 20/1, str. 23;
Stopar, Ivan, Sprehodi
po stari Ljubljani, Ljubljana 1992, str. 181;
Stopar, Ivan, Ljubljanske vedute,
Ljubljana 1996, str. 158;
First, Blaženka, Portret neke reke. Vedutne
upodobitve mesta ob Ljubljanici, v: Ljubljanica.
Kulturna dediščina reke, Ljubljana [Narodni
muzej Slovenije] 2009, kat. št. 187, str. 418–419.
Za zgodovino
ljubljanske Cukrarne gl.: Krmelj, Vesna, Cukrarna,
Ljubljana 2016.