SI

Risbe

Ljubljana z Ljubljanico v ospredju

Naslov dela:Ljubljana z Ljubljanico v ospredju
Avtor:Franz Seraph pl. Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878)
Datacija:Okoli 1860
Tehnika:Lavirana perorisba s tušem, svinčnik, bela tempera
Dimenzije:178 x 269 mm
Inv. št.:R-1424
Na ogled:Grafični kabinet Narodnega muzeja Slovenije (po vnaprejšnjem dogovoru)

Sekundarni napis v pisani gotici levo sp. na nosilnem kartonu: Laibach gegen Nord.

Opis

Avstrijski slikar Franz Seraph von Kurz zum Thurn und Goldenstein se je leta 1834 iz Gradca priselil v Ljubljano, kjer je živel in ustvarjal dobra tri desetletja. Njegov zajetni krajinski in vedutni opus obsega nekaj motivov kranjske deželne prestolnice, v katerih je osrednji protagonist reka Ljubljanica. Eden takšnih je prizor ljubljanskega južnega predmestja s plovno reko v prvem planu. Po plitvi in široki strugi pluje nekaj značilnih plovil trnovskih čolnarjev: manjša ladja, imenovana strehar, s kakršnimi so – kakor poroča že Valvasor – prevažali potnike in trije manjši čolni (t. i. škatle) za njim. Sotočje z Gradaščico ali Malo Ljubljanico, kakor so jo nekoč imenovali, bolj slutimo kakor vidimo v smeri toka proti trnovski cerkvi. Neoromansko svetišče – v njegovi predhodnici je Prešerna na veliko soboto leta 1833 zadela Amorjeva puščica ob pogledu na Primičevo Julijo – so gradili med letoma 1854 in 1857, torej nedolgo pred nastankom vedute; posvečena je, kakor je bilo za božje hiše ob vodi običajno, sv. Janezu Krstniku. Pred ozadjem se vzpenjajo tudi zvoniki drugih ljubljanskih cerkva – poleg gradu glavnih arhitekturnih poudarkov mesta.

Promet po Ljubljanici je v tem času že precej opešal, saj sta mu močno konkurirali cesta in železnica. Še vedno pa je po njej plulo nekaj čolnov in ladij, s katerimi so se Ljubljančani na »svetek« vozili najprej k službi božji in nato na zabavne izlete, na »petek« pa si služili kruh s prevažanjem blaga in potnikov ter lovili ribe. Črni dan v zamiranju ljubljanskega čolnarstva je bil dan odprtja železnice Dunaj – Trst (27. julij 1857); vodnemu prometu sta poslej ostala zvesta le še Vrhnika in Podpeč, od koder so plavili les in kamen.

Veduta je risana – Goldenstein jo je podal v svoji priljubljeni in najpogostejši tehniki: s peresom in tušem preko skice z grafitnim svinčnikom ter jo dopolnil z belo tempero. 

Za nadaljnje branje

Stopar, Ivan, Ljubljanske vedute, Ljubljana 1996, str. 148–149;
First, Blaženka, Portret neke reke. Vedutne upodobitve mesta ob Ljubljanici, v: Ljubljanica. Kulturna dediščina reke, Ljubljana [Narodni muzej Slovenije] 2009, kat. št. 188, str. 420–421.

 

 

Prijavite se na e-novice