Napis na sredini pod veduto: Prospect des Rains zu Laybach.
Legenda levo pod veduto: N^ro: 1. Der Gast=hof beÿm goldnen Schiff. 2. Sti: Laurentÿ / Kirche. 3. Freÿdenthaller Hof. 4. Das Br: Erbergische / Haus. 5. Br: Zoisische Haus. 6. et 7. Gasparinische Häuser. / 8. Schemerlisches Haus. 9. Das Kochische Haus. 10. / Das Andriolische Haus.
Legenda desno pod veduto: N^ro: 11. Das Br: Codelische Haus. 12. Qualizische / Haus. 13. Ein Teil vom Land Haus. 14. Das Mauth=Ober-Amt. 15. Wollwizische Haus. 16. Gr: Frantz-Liechtenbergisches Haus. 17. Gr: Gallenbergisches / 18. Gr: Engelshausische Haus. 19. Gr: Lambergk: Haus.

Podoba mestnega pristanišča ob levem bregu Ljubljanice je delo Josepha Leopolda Wiserja, enega najspretnejših ljubljanskih vedutistov 18. stoletja. Prvi ohranjeni dokaz njegovih risarskih sposobnosti sta dve miniaturi, nastali leta 1756 za spominsko matično knjigo ljubljanske plemiške družbe sv. Dizme, t. i. Dizmove bratovščine: Theatrum Memoriae nobilis ac Almae Societatis Unitorum). Nekoliko pozneje datirano upodobitev Ljubljane odlikujejo dokumentarna natančnost, pripovedna moč in dekorativnost, ki postanejo povsem razumljive šele ob dejstvu, da je bil avtor ne le spreten vedutist, ampak tudi kaligraf in miniaturist (bil pa je tudi stavbni nadzornik – v tej vlogi je denimo leta 1765 po naročilu kranjskih deželnih stanov bdel nad prezidavo stare ljubljanske jahalnice v stanovsko gledališče). Vse te komponente so zaznamovale dokumentarno eksaktni prizor Brega z nizom zgradb, imensko opredeljenih v spodnjem delu risbe in z živahnim dogajanjem pred njimi.

V baročnem duhu podana veduta je nastala v prvi polovici šestdesetih let: v spremni legendi je Zois imenovan že kot baron – ta naslov je dobil leta 1760, zgornja meja pa je leto 1765, ko je bila hiša z oznako 3 še Erbergova last. Delo je dragoceno zaradi natančne predstavitve cele fronte tedanjih poslopij ob Ljubljanici in zaradi navajanja njihove namembnosti oz. lastništva. Stavbni niz na levi uvaja gostilna Pri zlati ladjici, imenovana tudi »Pri Šifbirtu« (tu so se ob jutranjih in popoldanskih prigrizkih – ocvrtih rakih, piščancih, ki so jih šaljivo imenovali »leteči žganci« in vinu – zbirali trnovski brodniki in pristaniški delavci »fakini«; ti so imeli ob ponedeljkih, sredah in petkih opravka z ladjami, priplulimi z Vrhnike. Sledita ji kapela sv. Lavrencija z nizkim nadstrešnim stolpičem in poslopje Bistriškega dvora za njo. V nadaljevanju se vrstijo bolj ali manj imenitne hiše ljubljanskih plemičev in uglednih meščanov: Erbergova, Zoisova, dve Gasparinijevi, Schemerlova (hiša Pri vitezu), Kochova, Andriolijeva in Codellijeva; deželno hišo – Lontovž – prekrivata na levi Qualicijeva hiša in na desni višji mitninski urad. Do konca prizora se zvrstijo še Wolwitzova, Lichtenbergova, Gallenbergova, Engelshausova in Lambergova hiša.

Pristaniški utrip Brega je risar predstavil z ribiškimi in tovornimi čolni – t. i. škatlami in oblaki – ter z nakladalci »fakini« na pristaniškem pomolu ob nizkem poslopju mitninske postaje oz. brodarskega tovornega skladišča s tehtnico. »Fakini« – nakladalci s Krakovega in Trnovega, po nemško so jih imenovali Warenauflader – so trikrat tedensko opravljali pristaniško-tovorne dejavnosti: sprejemali so natovorjene ladje, izkrcavali njihov tovor, ga prelagali na vozove in vozili naprej v skladišča.

Organiziranje likovnega prostora na Wiserjevem Bregu je bolj značilno za grafične kakor za risane vedute. Svetu grafike pripada značilna kompozicijska shema, ki razpoložljivi prostor lista deli na dva samostojni enoti: zgoraj na likovni (z dokumentarno natančnostjo oblikovani mestni prizor) in spodaj na dekorativno-pisni del (rokajsko-figuralno okrasje in kaligrafsko podana legenda). Gledalca tako navaja k sklepu, da je bila veduta pripravljena za prenos na bakrorezno ploščo – a delo, ki je imelo po vsej verjetnosti vlogo preliminarne risbe, grafične realizacije očitno ni nikoli dočakalo.