Vezena veduta Ljubljane podaja pogled na Ljubljanico in na arhitekturo, postavljeno na obeh straneh reke. Ospredje obvladuje niz meščanskih poslopij z njenega desnega, meščanskega nabrežja in vrsta zgradb s pristaniščem Breg (poslopje brodarske mitnice s skladiščem in javno tehtnico) z levega, plemiškega. Oba bregova povezuje novi Šentjakobski most, zgrajen nekaj let pred nastankom vedute. Strnjeno arhitekturno vrsto na gledalčevi levi sestavljajo eno- ali dvonadstropne hiše s prostorsko prekinitvijo – prečno ulico, ki vodi proti Šentjakobskemu trgu. Na nasprotni strani stojijo uglednejše baročno-klasicistične zgradbe: stavbni niz začenjata Gasparinijeva in Schemerlova hiša, sledita jima Zoisova palača in po krajšem prostorskem presledku skromnejše, bočno postavljeno poslopje, v ozadju pa je videti predmestji Krakovo in Trnovo.

Jedro vedute je reka v izraziti perspektivični skrajšavi; gledalčevo oko jo spremlja v nasprotni smeri toka. Struga deli mesto na plemiški (desni) in meščanski (levi) del, vez med njima je Šentjakobski most. Gre za tedaj novo konstrukcijo, njegova lokacija pa je prastara; izbrana je bila približno tam, kjer so most postavili že stari Rimljani: v bližini Zoisove palače, tj. zadnje v nizu hiš ob desnem bregu Ljubljanice. Most je bil precejšnja ovira za vodni promet, ki pa je tedaj že precej pojemal tudi zaradi drugih razlogov; uspešno sta mu namreč konkurirali cesta in železnica.

Kuriozno delo – spretni prsti so ga izvedli z iglo in svilenimi nitmi v modrih in oker odtenkih – zveni v popolnem ikonografskem in barvnem sozvočju z risbo neznanega avtorja, okoli leta 1830 izvedeno v tehniki akvarela in tempere (Mestni muzej v Ljubljani, inv. št. 1054). Vezenina je dosledni posnetek izbranega izhodišča; do najmanjšega detajla in do zadnjega barvnega odtenka namreč ponavlja likovne podatke, ki jih je vezilji narekovala nesignirana risana predloga. Iz primerjave obeh, tudi po formatu identičnih izdelkov, je zato upravičeno sklepati, da je vezenina nastala v neposrednem naslonu na precizno anonimno risbo. Ne povsem neutemeljeno bi lahko celo domnevali, da je risba preliminarni osnutek za vezenino, a vendarle se zdi sprejemljivejša verjetnost, da je risani izvirnik nastal neodvisno od namere, da bo neposredno vodil veziljino roko. Njeno ime ostaja neznano, duhovnik in zgodovinar Ivan Vrhovnik pa je v svojem delu Trnovska župnija v Ljubljani navedel, da je krasno žensko vezivo iz svile v naravnih barvah delo rodbine Steinböck (Ivan Vrhovnik, Trnovska župnija v Ljubljani, Ljubljana 1933, ponatis 1991, str. 62–63).