Janez Avguštin Puhar, Avtoportret

Svetlobni zapisi prvega slovenskega fotografa in izumitelja Janeza Puharja – tako tudi njegov celopostavni Avtoportret – sodijo v uvodno obdobje svetovne fotografije; kranjski duhovnik se je z njimi zapisal v zgodovino tega likovnega medija in obogatil njegovo zgodnjo, eksperimentalno fazo. Spomladi leta 1842 je razvil postopek fotografiranja na stekleno podlago in s svojimi dosežki izboljšal, poenostavil in pocenil tedaj drage in zahtevne fotografske metode. Svojo izvirno tehniko je razvil kmalu za prvimi iznajdbami francoskih, angleških in ameriškihpionirjev fotografije, kot portretist pa je marsikaterega od njih celo prehitel.

Avtoportret ni eden Puharjevih prvih uspehov – nastal je v petdesetih ali zgodnjih šestdesetih letih 19. stoletja, potem, ko je svoj postopek s skoraj desetletno zamudo že predstavil akademskim krogom. Leta 1850 ga je razgrnil pred učenjaki avstrijske cesarske akademije znanosti na Dunaju; opisu je priložil tudi nekaj fotografij. Sledila je objava v tamkajšnji periodični publikaciji Sitzungsberichte der mathematisch-naturwissenschaftlichen Classe der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften (VI/1, 3. jan. 1851). Članek je sprožil plaz sorodnih objav v številnih strokovnih publikacijah po Evropi in Ameriki (v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Angliji, Pensilvaniji). Naslednje leto (1852) mu je francoska Akademija za kmetijstvo, rokodelstvo in trgovino v Parizu (Académie nationale agricole, manufacturière et commerciale) izdala diplomo za izum in ga imenovala izumitelj fotografije na steklu (Inventeur de la Photographie sur Verre).

Skromni fotograf s kranjskega podeželja se je tako promoviral v znanstvenem svetu, širša, tudi laična svetovna javnost pa si je njegovefotografije lahko ogledala na treh svetovnih razstavah: v Londonu (1851), New Yorku (1853) in Parizu (1855).

Kakor vsi njegovi posnetki je tudi Avtoportret nastal z zelo kratko eksponizijo in z inventivno tehniko uvodne obdelave steklene podlage z žveplovimi parami; žveplu je Puhar pred segrevanjem primešal naravno smolo – mastiks. Sledilo je izpostavljanje jodovim in nato – v kameri – še živosrebrnim param. Da bi pospešil izparevanje, je s plamenom od zunaj segreval dno kamere. Prizor, ki ga je na fotografski emulziji pričarala svetloba, je intenziviral z bromovimi parami in ga fiksiral z alkoholom. 

Puharjeva lastna podoba je podana v naravni legi; kranjski fotograf se je namreč z odločitvijo za prosojni nosilec slike izognil zrcalnemu zasuku fotografiranega objekta. Zamenjava leve in desne strani prizora je bila slabost večine takratnih fotografskih tehnik, tudi najbolj popularne med njimi, dagerotipije. S preprostim obratom transparentne podlage – stekla – je Puhar dosegel pravilno lego. Poleg tega je skrajšal ekspozicijski čas na zgolj nekaj sekund in si s tem odprl vrata v svet portretne fotografije. Večini prvih fotografov je bilo portretiranje zaradi dolgega osvetljevanja nedosegljivo. Odlika Puharjeve fotografije je tudi reproduktibilnost. Kot negativi, ki jih je moč presvetliti, so njegovi posnetki vsebovali potencialno zmožnost razmnoževanja. Tudi to je omogočala temeljna lastnost stekla – prosojnost. Puhar te prednosti običajno ni izkoristil. Kakor večino fotografij je tudi svoj Avtoportret s hrbtne strani zatemnil in tako ustvaril videz unikatnega pozitiva, značilnega za dagerotipijo in za vse sočasne tehnike na kovinski oz. kakršnikoli drugi neprosojni podlagi.