V slovenskih muzejskih zbirkah danes hranimo razmeroma malo primerkov zaščitne opreme iz srednjega in zgodnjega novega veka. Prav posebno mesto med njimi pripada oklepu, ki ga je v tridesetih letih 16. stoletja izdelal priznani nürnberški mojster Valentin Siebenbürger. Je namreč edini originalni, tako rekoč v celoti ohranjen primer pravega »viteškega« oklepa na Slovenskem.
Izdelan je bil po meri za premožnega bojevnika plemenitega rodu, ki se je vojskoval kot težko oboroženi konjenik. Na to kaže tudi zložljiva kljuka na desni strani prsne plošče, ki je bila namenjena opori težkega konjeniškega kopja pod desno pazduho. Po obliki zaščitnih sklopov lahko presodimo, da je bil njegov lastnik atletske postave, razmeroma širokih ramen in zelo vitkega pasu.
Čeprav oklep na pogled morda deluje masivno, ni neznosno težak – v celoti tehta 24 kg, njegova teža pa je zaradi premišljenega oblikovanja dobro razporejena po telesu. Pločevina na prsni plošči doseže debelino do 3 mm, drugod na manj izpostavljenih mestih, zlasti na udih, pa se stanjša na približno 1 mm. To je uporabniku zagotavljalo optimalno razmerje med stopnjo zaščite in maso oziroma mobilnostjo.
Izdelava celopostavnega oklepa iz jeklene pločevine je zahtevala brezhibno obvladovanje kovaške obrti, odlično poznavanje človeške anatomije in čut za ergonomijo. Toda zaščitna oprema viteške elite ni bila zgolj vrhunski proizvod vojaške tehnologije svojega časa. Pomenila je tudi pomemben statusni simbol, njeno oblikovanje pa je odražalo modni okus zgodnjenovoveške dobe.
Siebenbürgerjev oklep je izdelan v t. i. maksimiljanskem slogu, ki ga prepoznamo po narebreni površini zaščitnih plošč. Umetelno izoblikovana valovita pločevina je po eni strani posnemala tedaj zelo priljubljena široka, nabrana oblačila. Po drugi strani je bilo na ta način mogoče ustvariti trdnejši oklep, ki je pri enaki masi in debelini plošč zagotavljal boljšo zaščito pred udarci in izstrelki.