Žepna violina se je kot najmanjši inštrument v družini violin pojavila v
16. stoletju. Žepne violine so jemali plesalci ali učitelji plesa s seboj v kovčku, ko so šli
na učne ure k svojim učencem. Pospravili so jih kar v žep
dolgega suknjiča. Zmotno je torej mišljenje, da so žepne violine izdelovali za
otroke. Poleg lahke prenosljivosti je bila prednost pochette tudi to, da je
bila tišja kot navadna violina, kar je bilo pomembno,
ko so učne ure potekale v zasebnih domovanjih.
Naš
primerek je doslej edino znano tovrstno glasbilo francoskega goslarja Françoisa
Saraillaca, hkrati pa tudi najstarejše datirano godalo v
slovenskih javnih zbirkah in eden izmed najstarejših ohranjenih
inštrumentov na našem ozemlju.
Za žepne violine ni bilo posebnega
repertoarja pesmi. Če je učitelj znal igrati violino, je verjetno lahko na ta
mali inštrument zaigral tudi mnogo zvrsti violinske glasbe.
Kdo jo je izdelal
Pochette je nastala pod rokami Françoisa Saraillaca, imenitnega goslarja, čigar ohranjena dediščina je žal zelo skromna. Ohranjena pochette v zbirkah Narodnega muzeja Slovenije je še posebej dragocen dokument o delu tega francoskega goslarja. Kolikor je danes znano, gre za edini njegov ohranjeni tovrstni inštrument. Muzejski viri po svetu omenjajo še njegovo pochette iz leta 1678, za katero se je sled izgubila, šeststrunsko bas violo iz leta 1711 (ohranil se je le vrat z izrezljano glavico, Musikinstrumenten-Museum Berlin), kitaro z letnico 1652 (Smithsonian Institute Washington DC) in trombo marino iz leta 1698, ki jo hrani Museé du Cloitre v Franciji.