Vse od iznajdbe prvega ognjenega orožja so si puškarski mojstri prizadevali razviti konstrukcije, s katerimi bi bilo
mogoče izstreliti po več strelov, ne da bi jih bilo vmes
treba polniti. To težavo so dokončno obšli šele z odkritjem enovitega naboja v kovinskem tulcu sredi
19. stoletja, vse dotlej pa so nadobudni
izumitelji iskali drugačne alternative.
Eno od njih je predstavljal stisnjeni zrak. Prve uporabne zračne
puške so v Evropi razvili že v 16. stoletju. Pri tej vrsti orožja je energijo
za potisk krogle zagotavljal zrak, načrpan v rezervoar pod velikim tlakom.
Sredi 18. stoletja bi na evropskem tržišču že lahko našli zračne puške velike
moči, primerne celo za odstrel težje divjadi.
Leta 1780 je tirolski urar in puškar
Bartholomäus Girardoni razvil dotlej najbolj izpopolnjeno različico zmogljive
zračne puške. Ta je bila opremljena z risano cevjo, repetirnim mehanizmom,
nabojnikom za 20 krogel in stožčastim rezervoarjem za zrak, ki je deloval tudi
kot kopito. Girardonijeva repetirka je bila prva in edina zračna puška,
zasnovana posebej za vojaško uporabo. Polnjenje rezervoarja je zadoščalo za
vsaj 40 zaporednih strelov z učinkovitim dometom več kot 100 m.
Po kadenci streljanja je daleč prekašala
sočasno ognjeno orožje, žal pa se zaradi občutljive in zapletene konstrukcije
ni najbolje obnesla v oborožitvi avstrijske armade. Toliko bolj uspešno se je
nekoliko pozneje prebila na civilni trg, kjer je našla kupce predvsem med
športnimi strelci in lovci. Kratka repetirna puška iz
delavnice slovitega dunajskega mojstra Johanna Contrinerja se
uvršča med najkakovostnejše primerke zračnega
orožja sistema Girardoni, ki je bilo v prvi polovici 19.
stoletja priljubljeno zlasti v srednji Evropi.