Žara s srcem brata Gabriela Girauda

V Narodnem muzeju Slovenije hranimo srebrno žaro, v kateri naj bi bilo shranjeno srce brata Gabrijela Girauda, ustanovitelja trapistovskega samostana v Rajhenburgu. Ob bratovi smrti leta 1899 sta okrožni zdravnik dr. Matija Schmirmaul in okrajni zdravnik dr. Vičič iz njegovega trupla izrezala srce in ga shranila v srebrno žaro, ki so jo izdelali na Dunaju. Menihi so jo slovesno vzidali v kamniti postament velikega križa sredi pokopališča trapistov. Menili so, da je tako njegova duša ostala v Rajhenburgu, telo pa so na željo sorodnikov odpeljali v njegovo rojstno domovino in ga tam pokopali.

Pri preiskovanju vsebine žare brata Gabriela so strokovnjaki Narodnega muzeja Slovenije uporabili rentgensko radiografijo. Rentgenski posnetki sicer niso pokazali prisotnosti organskega materiala, so pa potrdili, da je notranjost napolnjena s tekočino. To daje slutiti, da je v žari resnično shranjeno srce. Žara je zapečatena s svincem in še ni bila odprta, odkar je v Narodnem muzeju Slovenije. Po pripovedovanju še živečih patrov so menihi, dokler je bila še v samostanu, žaro občasno odprli in v njej zamenjali formalin. Prav zato, ker je bila v preteklosti večkrat odprta, pa obstaja možnost, da v njeni notranjosti ni več srca brata Gabriela. Da razrešimo misterij, bomo žaro poslali v München na obsežnejše in natančnejše analize.

Trapisti so ena od vej cistercijanov, reda reformiranih benediktincev, ki ga je ustanovil benediktinski opat sv. Robert iz Molesma (1029–1111) v Franciji z namenom, da bi menihi v samostanih ponovno živeli po pravilih sv. Benedikta in jih izpolnjevali v prvotni strogosti. Trapisti so zelo strog, kontemplativen red. Njihovo osnovno pravilo je ORA ET LABORA – moli in delaj. Delovni dan začnejo poleti in ob praznikih že ob enih zjutraj, pozimi pa ob dveh. Šest ur molitev, fizično delo, pokora, premišljevanje in učenje sestavljajo njihov šestnajsturni delovni dan. Ves dan so skupaj kot družina, a se med seboj ne smejo pogovarjati. Za sporazumevanje uporabljajo znakovno govorico, živijo strogo odmaknjeni od sveta. Zavračajo vsakršno ukvarjanje z znanostjo. Pri prehranjevanju so strogi vegetarijanci. Hrano živalskega izvora smejo uživati le mladi gojenci, bolni in starejši od 60 let. Krajani so rekli, da molčijo kot lipov bog in da spijo v krstah. A ko so spoznali njihovo delo in napredek, ki so ga prinesli v novo okolje, so začeli nanje gledati z drugačnimi očmi. Na področju Avstro-Ogrske so imeli trapisti pred ustanovitvijo samostana v Rajhenburgu le en samostan, opatijo Marija Zvezda v Banja Luki v Bosni, ki še vedno deluje. Danes po svetu obstaja 80 moških in 42 ženskih samostanov reda trapistov. 

Trapisti so ob gradu Rajhenburg v novo zgrajenih stavbah postavili stroje, ki so jih pripeljali iz Francije. Postavili so moderno urejeno tovarno čokolade in destilarno na paro ter začeli industrijsko proizvodnjo čokolade, čokoladnih izdelkov in likerjev. Za pogon strojev so na potoku Brestanica zgradili lastno hidroelektrarno, ki je bila prva tovrstna elektrarna na enosmerni električni tok na Spodnjem Štajerskem. Njihovi izdelki so bili zelo kakovostni in jih je kupoval celo cesarski dvor z Dunaja. Cesar Franc Jožef je trapistom leta 1912 podelil priznanje za kakovost izdelkov in naziv »Imperial«, ki je postal blagovna znamka njihovih izdelkov.

Trapisti na Rajhenburgu so imeli tudi svojo tiskarno, v kateri so tiskali knjige, brošure, razglednice, ovitke za čokolade in nalepke za likerje.

Trapisti so splošno znani tudi po izdelavi sira trapista. Po redu se imenuje tudi vrsta piva, ki ga izdelujejo v samostanskih pivovarnah v Belgiji in na Nizozemskem.

Brat Gabriel (1836–1899) se je kot Camille Giraud rodil v Lyonu v Franciji. Bil je sin bogatega trgovca s svilo. Leta 1880 je francoska vlada nasilno razpustila opatijo trapistov v Dumbu, kjer je brat Gabriel živel. Opat Avguštin de Ladouze je sklenil redovni družini poiskati bivališče zunaj Francije.

Po razpustitvi matičnega samostana Dumb se je brat Gabriel ponudil, da kupi novo zavetišče za sobrate. S svojimi sredstvi je leta 1881 kupil grad Rajhenburg v Brestanici, ki stoji nad sotočjem potoka Brestanice in reke Save, ter obsežna posestva v okolici. Kupljene nepremičnine je takoj prepustil redu. Trapisti so svoj novi dom imenovali »Notre Dame de laDé livrance« ali »Samostan Marije Rešiteljice«.

Rajhenburški samostan je bil leta 1891 povišan v opatijo. Brat Gabriel je kot korni oblat (gojenec v fazi šolanja, ki še ni naredil zaobljub) v samostanu do smrti opravljal  razne ponižne službe. Med sobrati je bil vzor trapista. Na lastno željo je v samostanu 18 let opravljal delo bolničarja. Težko bolnim je stal ob strani vse do njihove smrti.

Aprila 1941 so Nemci trapiste pregnali in v gradu uredili preselitveno taborišče za Slovence, od koder je na pot izgnanstva v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo šlo okrog 45.000 Slovencev. Dve leti po končani drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran, v njem je Uprava za notranje zadeve uredila zapor, ki je deloval do junija 1966.