V Narodnem muzeju Slovenije hranimo
srebrno žaro, v kateri naj bi bilo shranjeno srce brata
Gabrijela Girauda, ustanovitelja trapistovskega samostana v
Rajhenburgu. Ob bratovi smrti leta 1899 sta okrožni zdravnik dr. Matija
Schmirmaul in okrajni zdravnik dr. Vičič iz njegovega trupla
izrezala srce in ga shranila v srebrno žaro, ki so jo izdelali
na Dunaju. Menihi so jo slovesno vzidali v kamniti postament velikega križa
sredi pokopališča trapistov. Menili so, da je tako njegova duša ostala v
Rajhenburgu, telo pa so na željo sorodnikov odpeljali v njegovo rojstno
domovino in ga tam pokopali.
Pri preiskovanju vsebine žare brata
Gabriela so strokovnjaki Narodnega muzeja Slovenije uporabili rentgensko
radiografijo. Rentgenski posnetki sicer niso pokazali prisotnosti organskega materiala, so pa
potrdili, da je notranjost napolnjena s tekočino. To daje slutiti, da je v žari resnično shranjeno srce.
Žara je zapečatena s svincem in še ni bila odprta, odkar je v Narodnem muzeju
Slovenije. Po pripovedovanju še živečih patrov so menihi, dokler je bila
še v samostanu, žaro občasno odprli in v njej zamenjali formalin. Prav zato,
ker je bila v preteklosti večkrat odprta, pa obstaja možnost, da v njeni
notranjosti ni več srca brata Gabriela. Da razrešimo misterij, bomo žaro
poslali v München na obsežnejše in natančnejše analize.
O redu trapistov
Trapisti so ena od vej cistercijanov, reda
reformiranih benediktincev, ki ga je ustanovil benediktinski opat sv. Robert iz
Molesma (1029–1111) v Franciji z namenom, da bi menihi v samostanih ponovno
živeli po pravilih sv. Benedikta in jih izpolnjevali v prvotni strogosti. Trapisti
so zelo strog, kontemplativen red. Njihovo osnovno pravilo je ORA ET LABORA –
moli in delaj. Delovni dan začnejo poleti in ob praznikih že ob enih zjutraj,
pozimi pa ob dveh. Šest ur molitev, fizično delo, pokora, premišljevanje in
učenje sestavljajo njihov šestnajsturni delovni dan. Ves dan so skupaj kot
družina, a se med seboj ne smejo pogovarjati. Za sporazumevanje uporabljajo
znakovno govorico, živijo strogo odmaknjeni od sveta. Zavračajo vsakršno
ukvarjanje z znanostjo. Pri prehranjevanju so strogi vegetarijanci. Hrano
živalskega izvora smejo uživati le mladi gojenci, bolni in starejši od 60 let.
Krajani so rekli, da molčijo kot lipov bog in da spijo v krstah. A ko so
spoznali njihovo delo in napredek, ki so ga prinesli v novo okolje, so začeli
nanje gledati z drugačnimi očmi. Na področju Avstro-Ogrske so imeli
trapisti pred ustanovitvijo samostana v Rajhenburgu le en samostan, opatijo
Marija Zvezda v Banja Luki v Bosni, ki še vedno deluje. Danes po svetu obstaja
80 moških in 42 ženskih samostanov reda trapistov.
Čokolada, sir, liker in pivo
Trapisti so ob gradu Rajhenburg v novo
zgrajenih stavbah postavili stroje, ki so jih pripeljali iz Francije. Postavili
so moderno urejeno tovarno čokolade in destilarno na paro ter začeli industrijsko
proizvodnjo čokolade, čokoladnih izdelkov in likerjev. Za pogon strojev so na
potoku Brestanica zgradili lastno hidroelektrarno, ki je bila prva tovrstna
elektrarna na enosmerni električni tok na Spodnjem Štajerskem. Njihovi izdelki
so bili zelo kakovostni in jih je kupoval celo cesarski dvor z Dunaja. Cesar
Franc Jožef je trapistom leta 1912 podelil priznanje za kakovost izdelkov in
naziv »Imperial«, ki je postal blagovna znamka njihovih izdelkov.
Trapisti na Rajhenburgu so imeli tudi
svojo tiskarno, v kateri so tiskali knjige, brošure, razglednice, ovitke za
čokolade in nalepke za likerje.
Trapisti so splošno znani tudi po izdelavi
sira trapista. Po redu se imenuje tudi vrsta piva, ki ga izdelujejo v
samostanskih pivovarnah v Belgiji in na Nizozemskem.
O bratu Gabrijelu in gradu Rajhenburg
Brat Gabriel (1836–1899) se je kot Camille
Giraud rodil v Lyonu v Franciji. Bil je sin bogatega trgovca s svilo. Leta 1880
je francoska vlada nasilno razpustila opatijo trapistov v Dumbu, kjer je brat
Gabriel živel. Opat Avguštin de Ladouze je sklenil redovni družini poiskati bivališče zunaj Francije.
Po razpustitvi matičnega samostana Dumb se
je brat Gabriel ponudil, da kupi novo zavetišče za sobrate. S svojimi sredstvi
je leta 1881 kupil grad Rajhenburg v Brestanici, ki stoji nad sotočjem potoka
Brestanice in reke Save, ter obsežna posestva v okolici. Kupljene nepremičnine
je takoj prepustil redu. Trapisti so svoj novi dom imenovali »Notre Dame de
laDé livrance« ali »Samostan Marije Rešiteljice«.
Rajhenburški samostan je bil leta 1891
povišan v opatijo. Brat Gabriel je kot korni oblat (gojenec v fazi šolanja, ki
še ni naredil zaobljub) v samostanu do smrti opravljal razne ponižne
službe. Med sobrati je bil vzor trapista. Na lastno željo je v samostanu 18 let
opravljal delo bolničarja. Težko bolnim je stal ob strani vse do njihove smrti.
Aprila 1941 so Nemci trapiste pregnali in
v gradu uredili preselitveno taborišče za Slovence, od koder je na pot
izgnanstva v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo šlo okrog 45.000 Slovencev. Dve
leti po končani drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran, v njem
je Uprava za notranje zadeve uredila zapor, ki je deloval do junija 1966.