O bojevnikih v oklepih

Zlata legenda iz 13. stoletja pripoveduje zgodbo o sv. Juriju, zgodnjekrščanskem mučencu iz Kapadokije, ki naj bi umrl leta 303 kot rimski častnik. Jurij se je spopadel z zmajem, ki so mu morali prebivalci mesta Silene redno žrtvovati mladeniča ali mladenko. Ko je bila za to izbrana kraljeva hči, je Jurij s kopjem ubil zmaja in rešil kraljično, poganski meščani pa so se spreobrnili v krščanstvo.

Sv. Jurij je bil vzor idealnega krščanskega viteza, ki premaga zlo – zmaja kot simbol hudiča. Križarji so njegovo čaščenje prenesli na Zahod, kjer je postal eden najpopularnejših svetnikov, zavetnik mest, pokrajin in držav. Bil je zaščitnik vojakov, konjenikov in izdelovalcev orožja pa tudi kmetov. Kot zaščitnika zemlje in posevkov so ga  pomešali s predkrščanskimi poljedelskimi kulti, na Slovenskem z »zelenim Jurijem«.

V latinskih virih srednjega veka se vitez imenuje miles – »vojak«. Bil je težko oborožen konjenik, kar pričajo izrazi v različnih jezikih: lat. caballarius, ital. cavalliere, franc. chevalier, nem. Ritter (iz Reiter – jezdec). V slovenščini pomeni vitez tudi »vojščak«, »junak«.

Vitez je pripadal vojaški eliti, ki se je od 11. stoletja oblikovala ob višjem plemstvu. Vključen je bil v fevdalno ureditev: v zameno za vojaško službo je od gospoda dobil v fevd zemljiško posest s podložniki, s prihodki pa si je kupil prevozno sredstvo, orožje in opremo. Za izpolnjevanje svojih bojnih nalog je potreboval enega ali več spremljevalcev (oprod) in navadno tudi tri konje: bojnega, jezdnega in enega za oprodo, lahko pa še enega za prenašanje opreme.

Viteštvo je vseevropski pojav, ki ima v različnih deželah različne oblike in tudi nasprotujoče si posebnosti. Kot vojaški stan izvira z območja nekdanje karolinške države in je najprej nastalo v Franciji.

V srednji Evropi oziroma v Svetem rimskem cesarstvu, kamor so večinoma spadale slovenske dežele, je izhajalo iz nižjega, nesvobodnega plemstva, t. i. ministerialov in militov. Od konca 12. stoletja pa so se kot vitezi označevali tudi najvišji plemiči, celo kralji in cesarji.

Viteštvo je doseglo razcvet v 12. in 13. stoletju s križarskimi vojnami in nastankom cerkvenih viteških redov. Značilni zanj sta dvorna kultura in krščansko-srednjeveška etika, ki temelji na služenju viteza fevdalnemu gospodu, Bogu in izbrani dami.

V 11. stoletju je vitezova oborožitev dobila podobo, ki se je naslednjih 250 let le malo spreminjala. Telo je varoval verižni oklep, glavo železna čelada oziroma šlem, zaščito pred izstrelki in udarci pa je zagotavljal ščit. V konjeniškem naskoku je bilo prvo vitezovo orožje kopje, za boj od blizu pa dvorezni meč.

Oproda je pred povitezitvijo poleg vojaških veščin moral pridobiti tudi izobrazbo in omiko. Znanje branja in pisanja ter tujih jezikov, primerno obnašanje za mizo, upoštevanje bontona, posebej do dam, poznavanje iger, petja in plesa – vse to je bilo nujno za vstop v svet odraslih.

Ko je mladi mož postal vitez, je lahko odšel na »viteško potovanje« in se dokazoval na viteških turnirjih. A to je bil ideal: številni oprode so le služili gospodu in bili šele v starosti povitezeni ali pa so se temu celo odpovedali. Mnogi so bili prerevni, da bi si kupili dragoceno orožje in opremo ali konja, kaj šele imeli svoj grad in svoje posestvo.