Ljudje različnih slojev so v visokem in poznem srednjem veku potovali
pogosteje, kot navadno mislimo. Posebno od 12. stoletja je bilo zaradi
križarskih pohodov, gospodarskega razvoja v Evropi in porasta trgovine potovanj
vse več.
Plemiči so obiskovali svoje posesti, hodili v mesta zaradi poslov in družabnih
dogodkov, spremljali svoje fevdalne gospode in druge pomembneže na poteh doma
in v tujini, šli so na romanja, turnirje, vojaške pohode in diplomatske poti.
Čim mogočnejši so bili, bolj mobilni so morali biti.
Križarske vojne
Križarske vojne za osvoboditev Palestine izpod muslimanov (od konca 11.
do konca 13. stoletja) oziroma proti nevernikom in heretikom, posebno na vzhodu
Evrope in na Iberskem polotoku (v 14. in 15. stoletju) so imele za mnoge viteze
značaj romanja in pokore. Poleg bojnih izkušenj so iskali tudi slavo, dobili pa
vsaj cerkveni blagoslov z odpustki. S teh pohodov se številni tudi niso vrnili
zaradi smrti v bitki ali usodne bolezni.
Plemiči s slovenskega ozemlja so se udeležili križarskih vojn v Sveti deželi,
posebno druge, tretje in pete, pa tudi pohodov proti poganskim Prusom ob Baltiku
in nato husitom na Češkem. Za grofe Celjske je bil daljnosežnega pomena pohod
proti Turkom leta 1396, ko je Herman II. v bitki pri Nikopolju rešil kralja
Sigismunda Luksemburškega – ta je Celjskim omogočil vzpon med najpomembnejše
rodbine v cesarstvu.