Ljudsko izročilo
Viteštvo ni preživelo zgolj med plemstvom. Ohranilo se je v ljudskih
pesmih in pripovedkah, npr. o spečem kralju Matjažu, ki ne ve, »ali je že čas«,
in o junaku Lambergarju, ki premaga grozovitega Pegama. In koliko je zgodb o
zmajih, o zakletih gradovih in zakladih, ki jih čuvajo kače, no, uklete gospodične,
ki so že kaj zagrešile …
Ljudstvo pa je imelo tudi svoje zavetnike, viteške svetnike, ki se jim je
priporočalo s svetinjicami ali jih slikalo na panjskih končnicah in drugih
upodobitvah. Najbolj priljubljen je bil sv. Jurij.
Štehvanje
Na turnirjih in viteških igrah so moči merili tekmovalci plemenitega rodu. Toda
njihove spretnosti so navduševale tudi preprosto ljudstvo. Na Koroškem se je
med kmečkimi fanti razširilo štehvanje – igra, pri kateri udeleženci jezdijo
mimo lesenega sodčka in ga poskušajo razbiti z železnim kijem. Zmagovalca
izbirajo dekleta, v nagrado pa mu poklonijo venček.
Štehvanje se neposredno opira na starodavno konjeniško igro, imenovano
kvintana, vendar je v kmečkem okolju dobilo drugačne podtone, saj bolj kot na
viteški turnir spominja na ljudski praznik. Čeprav je zanimivi običaj že
zdavnaj izgubil svojo nekdanjo vlogo, še danes živi kot barvit preostanek
folklorne tradicije in del turistične ponudbe.
Viteštvo vedno in povsod
Še v času 1. svetovne vojne, ki so jo akterji obeh strani pojmovali kot
»zadnjo križarsko vojno«, je bilo viteštvo del ideologije bojevanja in
pomnjenja padlih. Zlasti v drugi polovici 20. stoletja pa so vitezi našli mesto
v popularni kulturi: v filmskih epopejah, zabaviščnih parkih, stripovskih
zgodbah, sodobnih igračah in računalniških igrah. S »srednjeveškimi«
prireditvami so spet postali priljubljeni tudi v samostojni Sloveniji.
Ljubiteljsko poustvarjanje srednjega veka
V zadnjih dvajsetih letih je tudi v Sloveniji, tako kot že prej drugod v
Evropi, nastalo več ljubiteljskih društev in skupin, ki se ukvarjajo s srednjim
vekom. »Srednjeveški« dnevi z mečevalskimi dvoboji in turnirji oklepljenih
vitezov, glasbeni in gledališki nastopi kostumiranih skupin, »srednjeveške«
pojedine in tržnice s predstavitvami »srednjeveških« obrti in celo poroke »po
srednjeveško« so sestavni del kulturne in turistične ponudbe marsikaterega
starega mesta in gradu.
Kar se tiče kostumov, opreme, nastopov in upoštevanja zgodovinskih virov, je
prikazovanje srednjega veka na teh prireditvah pogosto premalo strokovno,
površno in celo zavajajoče. Zato bi bilo v prihodnosti zaželeno boljše
sodelovanje ljubiteljskih društev s strokovnimi ustanovami, predvsem muzeji, ki
se morajo kot varuhi dediščine s svojim znanjem, zbirkami in dejavnostmi bolj
odpreti javnosti.