Stroga pravila viteškega kodeksa so pomenila zgled, ki ga je bilo v resničnem življenju težko spoštovati. Tudi srednjeveški bojevniki so bili ljudje iz mesa in krvi, nagnjeni k različnim skušnjavam. Neizogibno je bilo, da so nekateri med njimi svojo moč in orožje zlorabili za lastni dobiček ali celo odkrita hudodelstva. Takšni primeri so močno odmevali v srednjeveški javnosti, cerkveni misleci in meščanski filozofi pa so jih radi izkoristili za kritiko viteštva.
Organiziran kriminal po srednjeveško
Plenilski pohodi so bili stalni spremljevalec srednjeveškega
vojskovanja, saj je bilo možno s pustošenjem posesti hudo prizadeti
nasprotnikovo gospodarsko zaledje. Zaradi finančne stiske ali golega pohlepa pa
je bojevite plemiče včasih zaneslo v navadno ropanje. Roparski vitezi so se
zapisali globoko v zgodovinsko zavest. Spominjamo se jih kot drznih divjakov,
ki so se znašali nad kmeti ter ob samotnih cestah prežali na popotnike in
trgovce.
Takšni incidenti niso bili redki. Avstrijski vojvoda Albreht je denimo decembra
1378 mestu Čedadu poslal formalno pritožbo, ker so vazali oglejskega patriarha na
javni cesti ropali ljubljanske trgovce, z njimi grdo ravnali in jih odvedli v
ujetništvo.
Erazem (Pred)Jamski
V slovenskem izročilu je posebej živa legenda o »zadnjem« roparskemu vitezu Erazmu Jamskem – ki pa, kot kažejo zgodovinski viri, to sploh ni bil. Najverjetneje je bil razlog za njegovo odpadništvo dvoboj na cesarskem dvoru, v katerem je Erazem ubil svojega nasprotnika. Da bi ga privedel pred roko pravice, ga je kranjski deželni glavar dolgo zaman oblegal na gradu v Predjami.
Tudi zgodba o topovski krogli, ki naj bi Erazma ubila na stranišču, je očitno izmišljena. Kot poroča sodobni kronist Jakob Unrest, ga je namreč skozi okno smrtno zadel izstrelek iz ročnega topa.