Za grajskimi zidovi

Kot sedež zemljiškega gospostva je bil grad središče upravne, politične in sodne oblasti. Različne gospodarske dejavnosti in obrti, npr. kovinarstvo, zidarstvo, lončarstvo, tkanje, izdelava usnjenih, koščenih, lesenih in drugih izdelkov so bile namenjene predvsem potrebam gradu in pridvornega gospodarstva. Dogajale so se v predgradju, kjer so bili hlevi za živino, delavnice in kašče, navadno pa tudi zbiralnik za vodo.

Vojaška vloga gradu je bila kljub utrjenosti navadno manjša, kot si danes predstavljamo – povprečne obrambne posadke so štele kakih deset oborožencev ali še manj. Posredno pa je grad nadziral ozemlje in ob nevarnosti nudil pribežališče.

Plemstvo je svojo moč razkazovalo z razkošjem, obredi in statusnimi simboli. Velik grad, udobni bivalni prostori, bogata oblačila, luksuzno posodje, najnovejše orožje in dragoceni konji so bili znak položaja in bogastva, tako kot uglajene navade pri mizi, obdarovanje gostov ali razkošna potovanja. V slovenskih deželah so to viteško-dvorno kulturo najbolje predstavljali grofje Celjski.

Lov je bil poleg turnirjev in praznovanj najpomembnejše razvedrilo plemičev. Od zgodnjega srednjega veka je bil kraljeva pravica, sčasoma pa je postal domena vojvodskega prava, tako da je bil dovoljen tudi nižjemu plemstvu. Z lovom so utrjevali viteške spretnosti.

Lovili so visoko (jelen, gams, merjasec, prvotno tudi volk in medved) in nizko divjad (zajec, fazan, srnjak). Sprva so uporabljali isto orožje kot za boj, od poznega srednjega veka pa tudi posebno lovsko orožje.

Pogosta vrsta lova je bilo sokolarstvo, ki ga je evropsko plemstvo kot orientalsko navado spoznalo v času križarskih vojn. O tem pričajo knjige z lovskimi prizori in priročniki, kot je na primer traktat cesarja Friderika II. O umetnosti lova s pticami iz 13. stoletja.