Nove publikacije

V vodniku po istoimenski razstavi, ki je nastala v sodelovanju Narodnega muzeja Slovenije in Fakultete za šport, je predstavljeno življenje in delo dr. Viktorja Murnika – Ata (1874–1964), očeta slovenske telesne kulture in reformatorja slovenskega sokolstva.

Z ustanovitvijo vaditeljskega zbora v Ljubljanskem sokolu leta 1896 je Murnik začel načrtno izobraževati vaditelje na področju telesne kulture, leta 1898 je postavil ženski vaditeljski zbor in omogočil ženskam enakopravno delovanje. Usposobljeni tečajniki so kot plamen med Slovence raznesli sokolstvo, ki je postalo najbolj množična narodna organizacija. Za razširjanje sokolskih idej je Murnik leta 1904 postal založnik Sokolskega vestnika in tam dosledno razvijal slovensko strokovno izrazje. Slovence je kot prvi postavil na mednarodni športni zemljevid, ko je slovenske sokole vključil v Mednarodno telovadno zvezo. Od leta 1907 so sokoli uspešno tekmovali na svetovnih prvenstvih.

Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev 17

V novi knjigi Darka Kneza z naslovom Vonj po tobaku. Pribor za kajenje iz zbirke Narodnega muzeja Slovenije / The Scent of Tobacco. Smoking Paraphernalia at the National Museum of Slovenia avtor obravnava več kot 500 pripomočkov za kajenje od 17. stoletja do sodobnosti na področju slovenskega etničnega ozemlja oziroma v bližnjih sosednjih državah. Pribor za kajenje, kot so pipe, stojala za pipe, cigare, ustniki, cigaretnice, vžigalice, vžigalniki, pepelniki, škatle cigaret in kultura kajenja so močno zaznamovali odnos do okoljskih vonjav. Obravnavani predmeti imajo še zaznaven vonj po tobaku ne glede na njihovo provenienco in konservatorsko-restavratorske posege, ki so bili izvedeni na njih.

Deželnoknežja oblast in uprava Friderika III. na Kranjskem (1435–1493)
Zbirka Zgodovinskega časopisa 52

Skoraj šestdesetletno vladavino vojvode Friderika V. (1435–1493), poznejšega kralja (od 1440) in cesarja (od 1452) Friderika III., lahko upravičeno označimo za prelomno obdobje slovenske zgodovine. Zaznamoval jo je namreč niz dogodkov in procesov z zelo daljnosežnimi posledicami, kot so zaton grofov Celjskih, utrditev habsburške deželnoknežje oblasti, začetek osmanskih vpadov, izoblikovanje deželnih stanov, ustanovitve mest in še bi lahko naštevali. Starejše zgodovinopisje je v njej videlo čas kriznega prehoda iz poznega srednjega v zgodnji novi vek, a so takšne sodbe po navadi temeljile na prepričanju, da je bil Friderik III. pasiven, skoraj nesposoben vladar. Toda novejše raziskave so jasno dokazale neupravičenost teh zaključkov.

Petindvajset let po prvi objavi rimskih kamnitih spomenikov (Lovenjak, M. 1998, Neviodunum, Situla 37. – Ljubljana) in šest let po objavi rimskih napisov antične Celeje (Visočnik, J. 2017, Roman inscriptions of Celeia and its ager, 2017. – Celje), je luč zagledala tudi monografija o nagrobnih spomenikih Petovione. Gre za nadaljevanje projekta, ki ga je zastavil že Jaroslav Šašel (1924–1988), katerega želja in glavni cilj sta bila objava vseh antičnih spomenikov, ki so bili odkriti v nekdanjih rimskih avtonomnih mestih in njihovemu zaledju oz. na območju današnje Slovenije. Od tod tudi ime serije – Inscriptiones Latinae Sloveniae.

V uvodnih poglavjih je na kratko predstavljena geografska lega kasnejše kolonije Petovione, ki s prihodom Rimljanov prejme uradno ime Colonia Ulpia Traiana Poetovio. V naslednjih podpoglavjih avtorica na kratko poda argumente zamejitve antičnega mestnega teritorija, navede lego grobišč in predstavi, katere vojaške enote so izpričane v mestu in njegovem zaledju ter kaj nam razkrivajo imena o prebivalstvu v mestu in na podeželju. Uvodni del zaključuje s predstavitvijo epigrafskega raziskovanja na petovionskem območju.

Osrednji del knjige predstavlja 455 nagrobnih spomenikov, ki so razdeljeni na dva sklopa: v prvem delu (Kat. št. 1–239) so predstavljeni nagrobni spomeniki ožjega mestnega območja Petovione, v drugem (Kat. št. 240–455) pa so geografsko od zahoda proti vzhodu opisani nagrobniki v mestnem teritoriju (agru). Vsak spomenik ima v opisu podane ključne informacije o njegovi najdbi, hrambi, opisu in materialu, pripisana je osnovna literatura, prepis napisa s prevodom in komentar. Opis spremlja fotografija, v kolikor pa je kamen izgubljen, je fotografijo nadomestila risba ali fotografija iz epigrafskih korpusov. V sklepnem delu monografije so navedeni indeksi, v katerih so zbrana imena, upravne in administrativne funkcije posameznikov, kolegiji, vojaške enote, volilna okrožja, geografska imena in ključne besede napisov in upodobitev. Delo zaključuje obsežen seznam uporabljene literature.

Die Lage von Poetovio
Das Gebiet von Poetovio vor der römischen Besatzung
Colonia Ulpia Traiana Poetovio
Das Stadtterritorium von Poetovio
Die Gräberfelder von Poetovio
Das Heer auf den Grabdenkmälern von Poetovio
Grabdenkmäler der in Poetovio stationierten Legionäre
Grabdenkmäler der Soldaten und Veteranen anderer Legionen und Einheiten
Die Bevölkerung auf den Grabdenkmälern von Poetovio
KATALOG
Engeres Stadtgebiet von Poetovio
INDICES
Eigennamen römischer Ordnung/Nomina
Namen nach peregrinem Formular und Cognomina
Administratives Persona
     Kaiserliche Verwaltung
     Organe der städtischen Selbstverwaltung
     Collegia
Das römische Heer
     Stadtrömische Truppen
     Legionen
     Auxiliarformationen
     Dienstgrade (ohne Angabe der Truppe)
     Militärisches Büro
Tribus
Geographisches
     Orts- und Provinznamen
     Völkernamen
Wörterverzeichnis
Grammatische Besonderheiten und Verschreibungen
Sonstiges
Reliefdarstellungen
Ortsverzeichnis
Quellenkonkordanz

Literary, epigraphic, representational and archaeological evidence / Literarni, epigrafski in arheološki viri ter upodobitve

Avtorici: Janka Istenič, Anja Ragolič

2023, 25 x 34 cm, trda vezava, 198 strani, ISBN 978-961-6981-67-5

Monografija obravnava rimsko vojaško odlikovanje torkves od začetkov v pozni republikanski dobi do začetka 3. stoletja n. št. Izhaja iz analize vseh razpoložljivih vrst virov, ki so: antična literarna dela, epigrafski viri (napisi), upodobitve na kamnitih spomenikih in arheološke najdbe (2. do 5. poglavje). 6. poglavje je namenjeno diskusiji v več objavah izražene domneve, da so Rimljani vojake odlikovali ne le s parom torkvesov, ki so jih nosili na prsih, ampak tudi s po enim torkvesom, ki so ga nosili okoli vratu. Glavni izsledki poglavij 2 do 6 in sklepi, ki iz njih izhajajo, so zajeti v 7. poglavju.

Sestavni del knjige je seznam 110 rimskih napisov (seznam 1), ki omenjajo s torkvesom odlikovano enoto ali posameznika, in seznam 33 nagrobnikov in drugih kamnitih spomenikov, na katerih je to odlikovanje upodobljeno (seznam 2). Spomeniki seznama 2 so predstavljeni s kakovostnimi fotografijami; njihova objava je dragocena, saj izvirajo z območja cele rimske države in smo številne med njimi doslej poznali le po skromnih fotografijah. Seznama in fotografije bralcu omogočajo dobro sledenje v knjigi podanih vsebin in njihovo preverjanje, hkrati pa bodo lahko podlaga za nadaljnja preučevanja.

V knjigi predstavljene raziskave so potrdile večino glavnih izsledkov temeljnega dela o rimskih vojaških odlikovanjih Valerie Maxfield iz leta 1981 (Roman Military Decorations, London), prispevale pa so tudi nova spoznanja. Med njimi so argumenti, ki kažejo, da so bila nižja odlikovanja, ki vključujejo torkves, verjetno iz cenenih kovin, ki so imele videz zlata in srebra, kar je v nasprotju z doslej uveljavljenim prepričanjem, da so bila ta vojaška odlikovanja z zlata ali srebra. Ohranjen je najmanj en primerek rimskega odlikovanja torkves, to je iz čiste medenine narejen torkves s Štalenske gore na Koroškem v Avstriji, ki je v knjigi podrobno predstavljen.

Situla 47

Leta 1963 sta v Situli 5 Ana in Jaroslav Šašel izdala prvi zvezek rimskih napisov Jugoslavije, ki so bili objavljeni po izidu znamenitega 3. zvezka Mommsenovega korpusa latinskih napisov (Corpus Inscriptionum Latinarum). V njem sta zbrala in komentirala rimske napise, objavljene med letoma 1940 in 1960, delo pa sta dopolnila še z dvema knjigama, Situlama 19 (1978) in 25 (1986). Že v teh treh knjigah, ki so napisane v latinščini, so zbrani in na kratko komentirani – a brez fotografij – tudi rimski napisi Slovenije, ki so izšli do srede osemdesetih let prejšnjega stoletja. Corpus in te tri knjige so bili osnova za korpus rimskih napisov Slovenije, ki so v Situli 47 objavljeni s fotografijami in izčrpnimi komentarji. Napisi Nevioduna so izšli v Situli 37 (Lovenjak 1998), napisi Celeje izven Situle (Visočnik 2017) in nagrobni napisi Petovione v Situli 46 (Ragolič 2023). Projekt bo zaključen z objavo rimskih votivnih napisov iz Petovione, ki jo pripravlja Milan Lovenjak.

Emona je bila zadnje mesto v Italiji, ustanovljeno kot rimska kolonija v času vladarja Avgusta, ob glavni cesti, ki je vodila v Panonijo. Začetki mesta segajo v prazgodovino. V njem so bili občasno nameščeni rimski vojaki, saj je bilo logistično pomembno, ovrženo pa je mnenje, da bi bila Emona zgrajena kot vojaški tabor 15. legije. Nagrobnik desetletnega dečka iz ljudstva Amantinov, najden v Putincih v Meziji, kaže, da so bili v času osvajanja Panonije v mestu nameščeni tudi talci, saj je na kenotafu omenjeno, da se je deček utopil v Emoni v reki.

V knjigi so objavljeni napisi iz mesta Emone, tako posvetila božanstvom kot nekaj gradbenih in počastitvenih napisov, predvsem pa številni nagrobniki. Več rimskih spomenikov z napisi je bilo najdenih tudi na upravnem območju Emone, ki je segalo od okolice Ljubljane čez celo Gorenjsko in zelo verjetno Notranjsko. V korpus je vključeno tudi manjše število rimskih napisov z območja Akvileje, saj je mejni kamen med Emono in Akvilejo, najden v Bevkah, dokazal, da je že Navport (Vrhnika) sodil v upravno območje Akvileje. Čez sto rimskih napisov (razen štirih so vsi nagrobni) pa je bilo najdenih na Ižanskem. Na njih so ohranjena značilna lokalna osebna imena, med katerimi so tudi takšna, ki se ne pojavijo nikjer drugje v rimskem imperiju. Napisi (vseh je 480) nam nudijo zanimiv vpogled v zgodovino rimske kolonije Emone in njenega podeželja, kjer je življenje potekalo povsem drugače kot v mestu. Monografijo zaključujejo seznam literature in indeksi.