Hieronim Megiser (1554 ali 1555–1619), rojen v Stuttgartu,
je bil nemški jezikoslovec, šolnik in polihistor. Prepotoval je velik del
Evrope in preučeval evropske jezike. Študiral je v Tübingenu in postal
najljubši učenec znanega nemškega humanista in šolnika Nikodema Frischlinga. Tam
se je tudi srečal z Jurijem Dalmatinom in Trubarjevima sinovoma. Leta 1577 je
dosegel magisterij in začel delovati v učiteljskem poklicu. S slovenskim
jezikom se je pobliže seznanil, ko je leta 1581 dobil službo vzgojitelja pri
družini Janža Khisla na Fužinah pri Ljubljani. Naslednje leto se je odločil še
za študij prava in s tem namenom odpotoval v Padovo. Leta 1593 je zasedel rektorsko
mesto na stanovski šoli v Celovcu, kjer je nadaljeval z zbiranjem slovenskega
jezikoslovnega gradiva. Svoje življenje je posvetil predvsem jezikoslovju in
zgodovinopisju. Objavil je 42 knjig, ki so izšle v 57 izdajah.
Leta 1592 je izdal štirijezični slovar (Dictionarium quatuor linguarum), v katerem je zbral besede v
nemškem, latinskem, slovenskem in italijanskem jeziku. Leto pozneje je izšel Specimen 40 linguarum. Nadalje je
sledilo še več izdaj, saj je Megiser jezikoslovno gradivo dopolnjeval in
dodajal nove izraze. Besede našega jezika je povzel iz protestantskih tiskov in
ljudske govorice; predvsem iz štajerskih, prekmurskih in koroških narečij.
Za Slovence je morda najpomembnejša četrta Megiserjeva
knjiga Thesaurus polyglottus, »zakladnica jezikov« oziroma
mnogojezični slovar. Slovenski jezik je v tej publikaciji enakovreden drugim
svetovnim jezikom. Slovar je leta 1603 natisnil Megiserjev svak Johann Spiess v
Frankfurtu na Majni, druga izdaja naj bi ugledala luč sveta v istem mestu leta
1613.